V prvi vrsti je Branko Završan zapisan gledališču, igral je v mnogih slovenskih profesionalnih in neodvisnih gledališčih, po 25 letih statusa svobodnega umetnika je zadnjih deset let redno angažiran v SLG Celje, širši javnosti pa je verjetno bolj znan kot filmski igralec. V spomin se je zapisal kot tovornjakar v filmu Tir italijanskega režiserja Alberta Fasule (film si je prislužil rimskega zlatega Marka Avrelija), ključne vloge je oblikoval tudi v filmih Osebna prtljaga, Instalacija ljubezni, Nikogaršnja zemlja, Patriot, Rabljeva freska, Morana, Kavarna Astoria.
Politika in film
V Društvu slovenskih avdiovizualnih igralcev je član upravnega odbora, »tako da moram tudi trenutno pustošenje slovenskega filma gledati zelo od blizu. Zgodil se je revolt filmarjev, in ko gledam razloge, zakaj je država ustavila sofinanciranje, mi je kar malo nerodno, ker so tako banalni. Še film so si spolitizirali. Potem pa se kot umetnik sprašujem o smislu lastnega početja.«
Situacija je mračna. »Spomladi sem si ustvarjal privide, da mi je bilo lažje, veliko sem tudi pisal, zadnje dneve pa ugotavljam, da ni tako lahko, da se me loteva malodušje. Ko so bila oktobra gledališča še odprta, so bili obiskovalci zdesetkani in morda je celo težje biti obiskovalec, ta opustošenost zbuja neprijeten občutek odtujenosti. Na odru je lažje. Očitno delamo samo še za preživetje in da dokazujemo, da sta umetnost in kultura homo sapiensu potrebni.«
O maskah
V SLG Celje te dni na internetu ponujajo njegovo avtorsko predstavo Dej, ne govor iz leta 2017. Je brez besed, z močnim glasbenim impulzom ter protagonisti v maskah. »Ampak maske v predstavi so žive, torej drugačne kot te, ki jih nosimo zdaj, te so mrtve. Biti maskiran ima močan simbolni ali znakovni pomen; aludira na skrivanje, nevarnost, opreznost. Zato nam je zdaj, četudi se zavedamo, da jih nosimo iz zdravstvenih razlogov, tako težko sobivati z njimi.«
Četudi maske v predstavi zakrijejo celoten obraz, igralca povsem razgalijo. »Če pomigaš s prstom na nogi, bo gledalec videl. Fokus gledalca je pretežno na igralčevem obrazu, obrazni mimiki, če pa je ta pod masko, maska postanejo oči, celo telo pa obraz. To od igralca zahteva veliko discipline. Tudi odsotnost besede v predstavi narekuje določene odnose, situacije. Ljudje ne govorimo ves čas, znatno več komuniciramo neverbalno, govor je v bistvu že racionalizacija odnosa. Bolj zanimivo je torej tisto pred besedo in tisto po njej.«
Predstava je gibalna, v takšnih je bil Završan vedno suveren. Po študiju na AGRFT se je namreč specializiral na pariški mednarodni šoli teatra, mima in giba Jacquesa Lecoqa. Ta znanja je potem predajal naprej na AGRFT in Akademiji za ples v Ljubljani. Zadnji dve leti si je glede poučevanja vzel premor.
O glasbi
Zelo močan ustvarjalni element pri njem je glasba, s kitaristom Boštjanom Lebnom jo je sooblikoval tudi za predstavo Dej, ne govor, ogromno ponovitev pa je že pred leti doživela predstava Solistika, ki jo je soustvaril z glasbenikoma Boštjanom Gombačem in Markom Brdnikom. »To je predstava glasbenih klovnov. Drugače pa sem na inštrumentaliste kar malce ljubosumen, ker neposredno ustvarjajo frekvence, ki potem vplivajo na njihovo telo, počutje, ko se vzpostavi harmonija. Govorim o fiziki, ne metafiziki. To vznesenost sem lahko sam doživel, ko sem pel v mladinskem pevskem zboru RTV Slovenija. «
Podobni občutki ga prevevajo pri Brelovih songih (ki jih je tudi prevedel), ko se mu na odru pridružijo glasbeniki Uroš Rakovec, Žiga Golob in Krunoslav Levačić. Prvič je bilo to v njegovi avtorski predstavi (in na istoimenski CD-plošči) Senca tvojga psa leta 2008 v Slovenskem mladinskem gledališču. »Če je govor v gledališču racionaliziran, ima glasba to prednost, da je zelo neposredna in zelo hitro učinkuje. Lahko je veliko bolj metafizična, iracionalna, doseže druge receptorje, zato nas zelo hitro postavi v določeno čustveno stanje, mnogo hitreje kot film in gledališče.«
Tudi ta hip je v glasbi. Končuje besedila za skladbe, ki jih bodo na režiranem koncertu s skupino Los Hermanos muy simpaticos in igralci SLG Celje izvedli ob 70-letnici gledališča.
