Multiinštrumentalist Iztok Koren je v glasbi samouk, z njo se ukvarja ob redni službi, nedvomno pa povsem prežema njegovo življenje. Najbolj ga poznamo iz zasedbe Širom, v kateri igra z Ano Kravanjo in Samom Kutinom. Najdlje pa je s ŠKM bando, ki s polnim imenom pomeni Štefan Kovač Marko banda (po partizanu in narodnem heroju), v kateri igra kitaro. Gre za zasedbo iz Beltincev, ki preigrava progresivni rock s prvinami jazza in noise rocka in se lahko pohvali že s petimi studijskimi albumi. Najdemo ga tudi v subtilnem noise duetu Hexenbrutal.
Prvič samostojno
Po desetih letih aktivne prisotnosti na koncertni sceni se je Iztok Koren – tudi zaradi spomladanske izolacije – odločil, da izda svoj prvi samostojni album. »Napisal sem šest kompozicij za bendžo, tristrunski bendžo, akustično kitaro in terenske posnetke. Skladbe so nastajale doma, v kopalnici, večinoma ponoči, ko je moja družina že spala, saj je to edini prostor v hiši, kjer 'hrup' ni moteč. Na srečo je bila akustika med keramičnimi ploščicami odlična!«
Postopek snemanja je bil potem zanj intenziven. »Po njem sem se počutil precej izpraznjen, dober mesec dni se sploh nisem mogel dotakniti inštrumentov, zdaj pa se je na srečo energija že vrnila,« se smeje po tem, ko je projekt že ugledal luč sveta. Ploščo Osamljene hvalnice in stebri praznine sta namreč avgusta v enem dnevu posnela v studiu s producentom Chrisom Eckmanom, ki jo je potem tudi zmiksal, mastering pa je bil zaupan Dejanu Lapanji. V digitalni obliki je prejšnji teden izšla pri londonski založbi Takuroku legendarnega kluba Cafe Oto, v fizični obliki pa jo bo prihodnje leto izdala še italijanska založba Torto Editions. »Zamisel o tej zelo intimni izpovedi je zorela več let, zadnji potisk, vero in motivacijo za uresničitev pa je s svojo vztrajnostjo dal prijatelj in kitarist Raphael Roginski,« pravi.
Zvočnost prekmurskih ravnic
Umetnost Koren dojema kot medij, edinstven jezik, s pomočjo katerega se lahko lažje sooča z določenimi čustvi ali mislimi, ki jih sicer ovirajo sram, strah, odpor, nezavedanje. Iz teh premislekov je črpal, ko so nastajali komadi. Ravno takrat je prebiral tudi starodavno kitajsko besedilo Yi Jing. K inspiraciji pa je veliko prispevala predvsem »patetika prekmurske mistike ter kraj mojega rojstva, ki mi vedno vzbuja občutke nostalgije, domotožja in razcepljenosti«, razmišlja. »Z ustvarjanjem tega albuma sem skušal čim bolj zaobjeti in negovati občutek prisotnosti. Biti torej navkljub okoliščinam tukaj in zdaj.«
V transcendentalne inštrumentalne zvočne pasaže, na katere nas popelje s svojimi ljudskimi glasbili, je dodal še terenske posnetke, ki so nastali v naravi spomladi in poleti, medtem ko je intervju z njegovim stricem, katerega izvleček je vključen v kompozicijo Ravnica ne popušča/The plain does not give way, posnel v začetku leta 2019. Stric živi v vasici v Prekmurju, asketsko in globoke vere polno življenje. Z njim, babico in teto je tekla beseda o lokalni folklori ter mitih o čarovnicah in duhovih. Je kaj čudnega, če se zdaj ti pritanjeno sprehajajo tudi skozi njegovo glasbo?
