Stroka ministru ne zaupa več

»Nerazumevanje poslanstva«

Omenjeno pismo, v katerem obširno razložijo razloge za svoje stališče, so podpisale temeljne znanstvene ustanove – Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo s filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Slovensko etnološko društvo in Kula – Slovensko etnološko in antropološko združenje. V njem opozarjajo, da Natalija Polenec ne izpolnjuje strokovnih meril in da utegne biti njeno imenovanje tudi formalno sporno.

Ustanovitveni akt namreč določa, da mora imeti direktor SEM izobrazbo »ene izmed strok, zastopanih v dejavnosti muzeja«, podpisani pa menijo, da je osrednje poslanstvo SEM etnološko. Nekdanja direktorica Tehniškega muzeja Slovenije vodstvene izkušnje v muzeju sicer ima, »nima pa ustrezne, torej etnološke izobrazbene in poklicne poti«, potrebne za vodenje takšne ustanove, so prepričani. Res je, da so v SEM zastopane tudi druge dejavnosti, na primer arhivska, knjižnična, založniška, fotografska, konservatorska, izobraževalna, trgovinska in druge, »vendar so to podporne dejavnosti vsakega sodobnega muzeja«. Imenovanje kandidatke brez primernega strokovnega zaledja zato razumejo kot nerazumevanje poslanstva SEM, ki bo imelo »nepredvidljive posledice za etnologijo«.

Rahljanje razpisnih meril

Pred dnevi so na ministra Simonitija podoben apel naslovile ugledne ustanove in univerzitetni oddelki s področja umetnostne zgodovine in likovne umetnosti. Podpisniki, med njimi je bilo tudi več kot 400 posameznikov iz akademskih in umetnostnih krogov, so v njem izrazili zaskrbljenost zaradi dolgotrajnega postopka izbire direktorja Moderne galerije in pa dejstva, da naj bi ministrstvo pred novim, že tretjim razpisom nameravalo spremeniti ustanovitveni akt tega zavoda tako, »da ga bo lahko vodil tudi nekdo, ki nima ustreznih strokovnih znanj«. Simonitija so zato pozvali, naj pri izbiranju vodstva Moderne galerije ter vseh drugih ključnih kulturnih ustanov zagotovi primerne strokovne kriterije in jih pri končni odločitvi tudi dosledno upošteva.

Z ministrstva načrtovanih sprememb niso natančneje pojasnili, zatrdili so le, da ustanovitvene akte spreminjajo »samo takrat, kadar lahko spremembe prispevajo k boljšemu upravljanju in delovanju javnega zavoda«, ter da bo ministrstvo pri postopkih imenovanja direktorjev javnih ustanov vedno stremelo k temu, da se izbere strokovno najbolj usposobljen kandidat. A kaj natančno to pomeni? Del odgovora morda ponuja nedavna sprememba akta o ustanovitvi Narodnega muzeja Slovenije, kjer trenutno prav tako iščejo novega direktorja. Na prvem razpisu, ki je bil spomladi, niso izbrali nikogar; v začetku avgusta je bil nato sprejet nov ustanovitveni akt, ob koncu avgusta pa je izšel še ponovljeni razpis. Postopek še ni končan, vseeno pa iz spremembe statuta ni razvidno, kako naj bi ta prispevala k »boljšemu delovanju in upravljanju«.

Edina vsebinska sprememba je namreč zadevala člen, v katerem so določeni pogoji, ki jih mora izpolnjevati kandidat za direktorja: če je bila za ta položaj prej zahtevana »najmanj univerzitetna izobrazba ene izmed strok, zastopanih v dejavnosti muzeja«, je v prenovljeni različici dodana še »izobrazba, pridobljena po študijskem programu druge stopnje v skladu z zakonom, ki ureja visoko šolstvo«. Dopolnilo se sicer zdi bolj tehnične narave, vseeno pa razširi polje izobrazbenih profilov, ki se jih da razumeti kot ustrezne, še posebej zato, ker je mogoče določilo o »strokah, zastopanih v dejavnosti muzeja« očitno interpretirati dokaj poljubno, kot kaže tudi primer SEM. Toda težko je trditi, da se s tem izboljšuje delovanje muzeja.

Prezrta strokovna mnenja

Majavo se zdi tudi zagotovilo ministrstva, da bo stremelo k izbiri »strokovno najbolj usposobljenih kandidatov«, saj minister ob zadnjih imenovanjih ni zgolj prezrl stališč organov, kot sta svet zavoda ali strokovni svet, temveč jih je k mnenju pozval šele, ko je odločitev po lastnih besedah že sprejel. Tako je bilo denimo pri nedavni izbiri direktorja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), ko je Simoniti na ta položaj namesto dotedanjega direktorja Matevža Čelika imenoval Boga Zupančiča – posledično je iz sveta MAO prejšnji teden kot predstavnik zainteresirane javnosti izstopil Marko Jaklič.

»Minister je v procesu izbire novega direktorja 11. septembra svet MAO zaprosil za mnenje, hkrati pa izpostavil, da se je sam že odločil za konkretnega kandidata,« je v odstopni izjavi pojasnil Jaklič. Ne glede na to ministrovo »nedostojnost« se je svet po njegovih besedah profesionalno in vestno posvetil obravnavi treh prispelih vlog in kot najbolj primernega kandidata ocenil Čelika, za najmanj primernega pa ministrovega favorita Zupančiča. Simoniti mnenja sveta, ki zanj sicer ni zavezujoče, ni upošteval, temveč je vztrajal pri svoji že znani odločitvi. »Iz ravnanj ministra je več kot očitno, da ne zaupa svetu oziroma njegovi presoji,« je ob tem ugotovil Jaklič. »Svet pa je s postopkom svoje izbire jasno in soglasno izpostavil, da ne zaupa novemu direktorju in s tem tudi ne presoji ministra.« Zaradi obojestransko porušenega zaupanja se mu je zato zdelo edino primerno, da odstopi.

Enako pa se je zgodilo v primeru SEM – Simoniti je svet in strokovni svet zavoda za mnenje uradno zaprosil šele teden dni po tistem, ko ju je že seznanil s svojo odločitvijo za Natalijo Polenec. Ne glede na razloček med »odločitvijo« in imenovanjem je takšen postopek vsaj nenavaden, če že ne neustrezen, menijo etnološka združenja v svojem pismu. »Neupoštevanje mnenja obeh svetov pa poraja utemeljen dvom o strokovni odločitvi ministra in je izrazito slaba popotnica kateremu koli imenovanemu direktorju ali direktorici, predvsem pa otežuje delovanje muzeja.«