V Ristanc je mogoče vstopiti na več načinov. Seveda se knjigo lahko bere tudi linearno, tako kot vsako drugo, obstane pri 56. poglavju in nadaljuje na lastno odgovornost. Priporočeno zaporedje je izpisano v uvodnem Kažipotu, pustolovsko navdahnjeni bralci pa bi pravzaprav lahko začeli s katerim koli poglavjem, razporejanje dogodkov pa je prepuščeno bralčevi kritični presoji. Knjiga je po svoje Cortázarjeva dediščina, ljubezenska izpoved in kritika nadrealističnih teženj po preobrazbi ne le literarnih form, temveč odnosa, ki ga vzpostavlja z (idealnim) Bralcem Zaveznikom. V to kategorijo bi verjetno sodil tudi bralec prevajalec. Ristanc je v slovenščini v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica že izšel leta 1995, pri majhni založbi Ilex-Impex, vendar pričujoča izdaja ni (zgolj) revizija ob ponatisu. Kot v Opombi zapiše prevajalka, je tudi prevajanje oblika pisanja; kot tako je zaznamovano s časom nastanka, soustvarjanje teksta pa je v primeru Ristanca neobhodni del bralne izkušnje.
V Dodatku, kjer je zbrana avtorjeva korespondenca glede Ristanca, Cortázar izrecno zapiše, da si želi aktivnega odziva, pa čeprav bi to pomenilo, da bi mu kdo »najraje zagnal knjigo v glavo«. »Za kaj pa rabi pisatelj, če ne za to, da razdira literaturo?« In bralci, »čemu služimo, če ne za to, da bi kolikor se da pomagali pri tem razbijanju?« Ristanc je igra, ima svojo logiko in pravila, toda iger nima smisla opisovati. Treba jih je doživeti.
