Na 10. etapi letošnje Vuelte je šlo vse po pričakovanjih. Predvsem je šlo za premik glavnine iz Castra Urdialesa do Suancesa, kjer se je glavnina udarila etapno zmago. Ker je bil ciljni sprint zahteven, so se v boj za zmago podali tudi najboljši v skupnem seštevku in na presenečenje vseh je največ moči pokazal Primož Roglič (Jumbo-Visma).
Sprinterji so se skoraj ušteli
Tako kot je to značilno za Vuelto, nobena etapa ne more biti povsem enostavna in dolgočasna. Tudi danes se je takoj na začetku začel pobeg. Ker je bila trasa 185 kilometrov dolge etape malenkost bolj razgibana od včerajšnje, so imeli tudi malce več možnosti za uspeh. Jonathan Lastra (Caja Rural-Seguros RGA), Brent Van Moer (Lotto Soudal), Pim Lingthart (Total Direct Energie) in Alexander Molenaar (Burgos BH) so svoje možnosti želeli izkoristiti in so na vso moč pritisnili na pedala svojih koles. Prvič na letošnji Dirki po Španiji so si ubežniki priborili več kot 10 minut prednosti pred glavnino, v nekem trenutku je ta znašla celo 12 minut. Čeprav je bilo do cilja še več kot 100 kilometrov, je v sprinterskih ekipah že zatulil alarm in ritem je nemudoma poskočil tudi v pelotonu. Prednost četverice kolesarjev v ospredju je počasi, a vztrajno, začela padati. 65 kilometrov do cilja je ta še vedno znašala več kot štiri minute, a na koncu tudi to ni zadoščalo. Ekipe Mitchelton-Scott, Astana in Deceuninck-Quick Step so skupaj poskrbele, da so kolesarji skupaj prišli v Suances, četverica pa se je morala sprijazniti s tem, da so bili več kot dve ure televizijskega prenosa v središču pozornosti in so tako dobro poskrbeli za reklamo ekipnih sponzorjev. Ujeti so bili 16 kilometrov pred ciljem.
Pretežek zaključek za sprinterje izkoristil Roglič
Zadnjih 10 kilometrov etape je bilo tehnično zelo zahtevnih, cesta se je ves čas malce spuščala ali vzpenjala, zadnji kilometer pa je šlo navzgor. To je v glavnini povzročilo številne napade posameznikov od daleč, ki so se zavedali, da v zaključnem sprintu nimajo možnosti, lahko pa presenetijo z napadom od daleč. Poskusi presenečenja niso vzpeli, vseeno pa je zahteven zaključek izločil nekatere specialiste za sprint. Zaradi specifičnega zaključka so se v boj za etapno zmago spustili tudi nekateri najboljši v skupnem seštevku. V odličnem položaju sta se znašla tudi Primož Roglič in Richard Carapaz, prvi in drugi v skupnem seštevku. Klanec je bil dovolj strm, da ekipe niso mogle postaviti sprinterskih vlakov, sprinterji so izgubili svojo hitrost in v ospredju so se znašli tisti, ki so najboljši na vzponih. Največ spretnosti je v zaključku, ki ga sicer ni vajen, pokazal 31-letni Slovenec in slavil novo etapno zmago. Zavoljo bonifikacijskih sekund, ki jih je prejel na cilju, je bilo to ob dejstvu, da je doslej vodilni Ekvadorec Richard Carapaz zaostal tri sekunde, dovolj za rdečo majico vodilnega na dirki. Drugo mesto je danes zasedel Felix Grossschartner (Bora-Hansgrohe), tretji pa je ciljno črto prečkal Andrea Bagioli (Deceuninck-Quick Step).
Roglič: Sem kot vino
»Kaj naj rečem. Spet je lepo, spet sem super srečen. Nikdar ni lahko zmagati, a imam močne noge, začutil sem priložnost in prišel do še ene zmage,« je dejal Roglič, ki očitno ni bral komentarjev nekdanjega kolesarja Martina Hvastije oziroma ni upošteval njegove kritike, češ da v sprintih nepotrebno razmetava z močmi.
Očitno se počuti dovolj močnega, da lahko počne tudi to. Sam pa pravi, da to, kar letos počenja, ni nikakor odgovor Carapazu za lanski poraz na Giru. »Nikakor ne, Sem eno leto starejši in močnejši. Sem kot vino, starejši sem, boljši sem. Zdaj bom spet v rdečem, vesel sem, a to ne prinese kakšnih večjih sprememb. Ne zame ne za ekipo. Moramo biti zbrani, ohranjati ritem, prihaja vikend v hribih, kjer bomo morali uporabiti vse moči, ki jih imamo,« meni slovenski prvak.
Peklenski konec tedna
Današnja etapa pa je bila le zatišje pred viharjem, ki sledi v naslednjih dveh dneh. Jutri kolesarje najprej čaka etapa na kateri bodo opravili največ višinskih metrov v enem dnevu. Premagali bodo kar 4684 višinskih metrov, prelazili pa bodo štiri zahtevne vzpone prve kategorije, takoj na začetku etape pa za ogrevanje še vzpon tretje kategorije. Zaključek na Alto de la Farrapona bo zagotovo ponudil nove odgovore na vprašanje o skupnem zmagovalcu, a ta ne bo še končen. V nedeljo kolesarje čaka smetana na torti oziroma »crème de la crème«, kakor bi lahko vpisali zaključni vzpon na Angliru.
Klanec, ki je v svetu kolesarstva znanj kot eden najtežjih in bi ga brez težav primerjalo z najbolj brutalnim vzponom letošnjega Toura, ko so se kolesarji povzpeli na Col de la Loze. Sam vzpon ni najdaljši, dolg je 12,4 kilometra, povprečni naklon pa znaša skoraj 10 odstotkov. Še posebno zahtevnih je zadnjih 6 kilometrov, ko se cesta postavi praktično pokonci. Klanec na enem odseku tudi doseže naklon 23,5 odstotka. Čeprav bo etapa kratka, dolga zgolj 109,4 kilometra, bo vsekakor odločilna na letošnji Vuelti in bi že lahko dala končnega zmagovalca, čeprav nekaj težkih etap kolesarje čaka tudi še v tretjem tednu, kot tudi edini kronometer, ki je močno vplival tudi na končni razplet letošnjega Toura.
