»Dobiš samo en udarec, ne zapravi ga, priložnost pride samo enkrat v življenju,« v pesmi z naslovom Lose Yourself (Sprosti se, op. p.) med drugim rapa znani Američan Eminem. Skoraj bi si upali staviti, da nekaj podobnega v teh trenutkih spreletava tudi misli slovenskega košarkarja Gorana Dragića, ki se je pri 34 letih znašel pred življenjsko priložnostjo. Z Miamijem se bo namreč v velikem finalu boril za naslov prvaka lige NBA. Zadnja ovira pred izpolnitvijo sanj bodo LA Lakers z zvezdnikoma LeBronom Jamesom in Anthonyjem Davisom na čelu. Prva tekma bo jutri ob tretji uri zjutraj po slovenskem času.
Mediji onkraj Atlantika za velikega favorita postavljajo LA Lakers, ki lovijo 17. naslov prvaka lige NBA, s čimer bi se na vrhu lestvice izenačili z velikimi rivali Boston Celtics. Drugače je pri napovedih košarkarskih ljubiteljev, ki so nekoliko bolj na strani Miamija. Eden od glavnih razlogov za to je trener Erik Spoelstra, ki bo že petič vodil moštvo s Floride v velikem finalu. V serijah proti Indiani, Milwaukeeju in Bostonu je opravil odlično delo pri pripravi, rezultat pa so bila tri relativno lahka napredovanja. Devetinštiridesetletni Spoelstra se je Miamiju pridružil leta 1995 kot videoanalitik, vmes nekajkrat napredoval, aprila 2008 pa postal glavni trener, ko je današnji predsednik kluba Pat Riley odstopil. V vseh teh letih je v Miamiju zgradil sistem dela in treningov, ki je znan po vsem svetu in, kot pravijo sami, »ni za vsakogar«. Če je v letih 2012 in 2013 Miami popeljal do dveh naslovov prvaka z izjemno trojico LeBron James, Dwyane Wade in Chris Bosh, je dosežek s tokratnim moštvom vreden precej večjega spoštovanja, saj je do njega prišel s skupino »delavcev«.
Vročica pravega zvezdnika pravzaprav nima, zato mnogi vlečejo vzporednice z Detroitom leta 2004, ki je v finalu s 4:1 ugnal zvezdniški LA Lakers. Še najbolj se omenjenemu statusu približa Jimmy Butler, ki ga je Chicago na naboru leta 2011 izbral šele kot 30. Neverjeten je podatek, da na naboru višje od desetega mesta niso izbrali tudi nobenega izmed Miamijevih preostalih nosilcev igre: Tyler Herro (2019, Miami, 13.), Bam Adebayo (Miami, 2017, 14.), Jae Crowder (Cleveland, 2012, 34.), Goran Dragić (San Antonio, 2008, 45.). Še bolj neverjetna je zgodba Duncana Robinsona, ki je ostal na naboru leta 2018 praznih rok in že razmišljal o koncu kariere, a je Spoelstra v njem prepoznal nadarjenost pri metu in ga v enem letu preobrazil v morda celo najboljšega strelca za tri točke v ligi. Edini, ki so ga izbrali v prvi deseterici, je Andre Igoudala (Philadelphia, 2004, 9.), ki bo igral že v šestem zaporednem finalu. V petih pred tokratnim je nosil dres Golden Stata in trikrat prišel do šampionskega prstana. Ob Udonisu Haslemu, ki ima prav tako tri, je edini igralec, ki je pri Miamiju sploh okusil slast igranja v finalu. A ravno 36-letni Igoudala utegne biti ključ do morebitnega uspeha moštva s Floride. Statistično gledano sta skupaj z Butlerjem igralca, ki sta v preteklosti najbolj omejila LeBrona Jamesa.
Če je Miami torej presenetil, za LA Lakers lahko rečemo, da je bilo moštvo zgrajeno z enim samim ciljem – naslov prvaka. Pred dvema letoma je namreč v Kalifornijo prišel LeBron James, lani pa še Anthony Davis. Oba igralca sta tudi gonilni sili moštva trenerja Franka Vogla. Če ima Miami šest igralcev, ki v končnici dosegajo povprečno več kot deset točk na tekmo (Dragić 20,9, Butler 20,7, Adebayo 18,5, Herro 16,5, Crowder 12,3, Robinson 11,3), so pri LA Lakers takšni le trije – Davis (28,8), James (26,7) in Kuzma (10,5). Ravno v tem je skrivnost, da ljubitelji košarkarske igre, za razliko od medijev, več možnosti dajejo Miamiju. Če moštvu s Floride namreč uspe omejiti Davisa in oziroma ali Jamesa, se lahko LA Lakers znajdejo v škripcih. A je to pri tako dobrih posameznikih hudičevo težko.
