Zgodba o cenzurnem posegu v naslovnico knjige Nepozabne, ki ga je zakrivila Mladinska knjiga, ko je kolesarkam odrezala kolesa in jih spremenila v pasivne, v vrsti čakajoče torze, je indikativna v svoji simboliki in obenem tragična: le paranoičen duh je lahko v tej veseli risbici zaslutil nevarno žalitev Gospodarja. Da je šlo za namig na zgodovino, na pravico do kolesarjenja, ki je bila ena izmed pomembnih ženskih zmag 19. stoletja, ko so končno oblekle tudi hlače, je zaskrbljenemu cenzorju povsem ušlo, videl je le namig na proteste. Kolo je tako postalo rdeča cunja ne le v očeh vladajoče garniture, ampak tudi v očeh tistih, ki se je panično bojijo. In vodstvo Mladinske knjige, največje založbe v državi, ima vse razloge za strah: že štiri leta je v lasti DUBT, v državni lasti, to pa v teh časih pomeni v (ne)milosti SDS. Tako si je direktor morda za pet minut še rešil glavo in se zgolj vpisal v vrsto ponižnih glajhšaltajočih.
Seveda ni edini, tudi direktorji javnih kulturnih zavodov, z nekaj častnimi izjemami, molčijo, saj vidijo, da glave letijo, da je veselje: na policiji, statističnem...
