Vozil sem proti Kopru. Stara cesta, edina, nove še ni bilo. Ob poti je bilo videti vojake, vkopane, oborožene do zob in pripravljene na spopad. Jugoslovanska ljudska armada. Slovenci, Hrvati, Srbi in tako dalje do Makedoncev. Okoliški griči so bili najbrž podobno poseljeni z njimi in orožjem vseh vrst. Bilo je nekje v začetku sedemdesetih. Premalo sem takrat vedel o zgodovini in stalni napetosti ter občasnih zaostritvah na meji med Jugoslavijo in Italijo pa o željah Italije po ponovni zasedbi slovenskega ozemlja, ki je bilo pred drugo vojno pod njihovo okupacijo. Te želje, ki se jim Italija nikoli ni odpovedala, so sem ter tja »ušle« z jezika njihovih visokih politikov in temu ustrezno zaostrovale položaj.
Ta slika izpred pol stoletja mi je prišla pred oči, ko sem premišljeval o referendumu, s katerim smo šli v varno naročje Nata, te humanitarne organizacije, ki skrbi...
Bilo je v sredini petdesetih let, se pravi pred mnogimi desetletji. Prebivali smo v farovžu viških frančiškanov, kamor je oblast naselila pet mladih...