»Igram / in nihče ne more mimo, / nihče, še otroci strme in starcem dehtijo dlani,« orfično nastopi pesnica Saša Vegri, rojena leta 1934 kot Albina Dobršek v Beogradu, v uvodni pesmi prvenca Mesečni konj (1958). Zanj je ob izidu kritik Marjan Brezovar zapisal: »Že ob površnem prebiranju zbirke Saše Vegri je takoj razvidno: srečali smo se s svojevrstnim in nikakor ne zaprašeno konvencionalnim pesniškim svetom.« Svetom, ki je napovedal drugi val povojne, t.i. kritične generacije mladih pesnikov in pesnic s poetikami, zaobjetimi v opredelitve »med novim ekspresionizmom in nadrealizmom« ter »pesniškim modernizmom«, ki prevprašujejo smisel bivanja in izpraznjenost resničnosti. Leta 1958 sta namreč izšli tudi pesniški zbirki Svinčene zvezde Vena Tauferja in Požgana trava Daneta Zajca, leto pozneje pa še Strniševi Mozaiki.
Deromantizirano partnerstvo
Skrivnostni, simbolno nabit naslov Mesečni konj prinaša pesmi, ki se še gibljejo v »zdravem, lepem in avtentičnem svetu« otroškega doživljanja, v katerem se je oblikoval pesničin »radoživi vitalizem in svoboda in kot del skrivnostne narave prebudil dekliški erotični nemir«, kot je v razpravi Sodobna poezija slovenskih pesnic zapisala Irena Novak Popov. Šele pesmi iz druge zbirke Naplavljeni plen (1961) zdrsijo v temino destrukcije. Pesnica začne peodpirati teme deromantiziranega zakonskega partnerstva, deziluzioniranega materinstva in osvobojene, nemoralistične ženske spolnosti z vse bolj razklanim, razsrediščenim subjektom. Njena poetika svoj modernistični vrhunec doseže v geometrično zasnovanih in na binarnem, relacijskem sistemu slonečih Konstelacijah (1980) ter se z zbirko Tebi v tišino (2001) izteče v tih literarni minimalizem.
Nekdanja risarka in študentka umetnostne zgodovine, kar se ne nazadnje vseskozi kaže tudi v izrazito vizualnih pesniških podobah, se je na svoji ustvarjalni poti povezala tudi z akademsko slikarko Jožico Medle, s katero sta zasnovali bibliofilsko zbirko pesmi in grafik Onkraj sveta (2005).
Grenke plati otroštva
Če je poezija za odrasle prvih ustvarjalnih faz Saše Vegri pomembna tudi z emancipatornega vidika, pa njene pesmi za otroke in mladino, ki jih začne objavljati v sedemdesetih letih, prinašajo nekaj že kar revolucionarnih novosti. Z njimi se loteva tabuiziranih tem dotedanje slovenske mladinske književnosti in vanje vključuje senčne, grenke plati otroštva in materinstva. Leta 1980 za pesniško zbirko Mamapravi, da v očkovi glavi prejme Levstikovo nagrado. Svojevrsten jubilejni hommage pa pesnica doživi z antologijo petinsedemdesetih pesmi Naročje kamenčkov, ki jo je uredil Igor Saksida, ilustriral pa Damijan Stepančič. Knjiga prejme tudi posebno nagrado zlata hruška 2010 za najboljše slovensko mladinsko delo.
»Poezijo za odrasle in otroke pišem približno tako kot medved Pu, kadar se mi zdi, da je ravno pravšnji čas za brundarijo. Spadam k tistim ustvarjalcem, ki delajo počasi, ampak gvišno. Zame ni bistveno, da napišem toliko in toliko pesmi in zgodb, bistveno je, da napišem te in take pesmi in zgodbe, ki se mi zdijo dobre, in take potem tudi objavim,« je v portretnem pogovoru z Berto Golob za knjigo Srce ustvarja, roka piše dejala pesnica. Čeprav pesniški opus Saše Vegri ni zajeten, njena lirika za odrasle pa se še vedno bori proti marginalizaciji in pozabi, gre za ključni in kanoniziranim moškim generacijskim predstavnikom enakovreden pesniški glas slovenske povojne poezije, ki bi ga bilo vredno rehabilitirati in ponovno vzeti pod drobnogled.
