Kot knjižničar Univerzitetne knjižnice Maribor leposlovje raje »reklamira« predvsem z nekonvencionalnimi knjižnimi razstavami in literarnimi prireditvami: »Za te razstave je značilen dialog literature z drugimi umetniškimi zvrstmi.«
Že naslov S konico konice jezika namiguje na poezijo, v kateri se bolj kot v družbeno stvarnost podajate v jezikovni eksperiment in preizpraševanje vloge pesnika ter pesnikovanja. Kakšno moč imata danes?Iskreno upam, da je »jezikovni eksperiment« le naravna posledica ošiljenosti konice jezika, s katero pač skušam predreti vse bolj neprebojen oklep, ki duši našo vsakdanjost. Upam tudi, da konica konice jezika ni učinkovala le v smislu izostrenosti jezika kot sredstva sporazumevanja, ampak tudi jezika kot zelo telesnega organa za okus, dotik… Skratka, da se v zbirki eteričnost dovolj na gosto prepleta z organskostjo, erotičnostjo, telesnim ritmom.
Gotovo gre tudi za preizpraševanje, a sam temu s svojim rahlo avtističnim značajem niti nisem dorasel. Vse bolj namreč ugotavljam, da je pesnjenje z veliko začetnico v veliki meri povezano s konkretnim telesnim ritmom in enkratno značajsko dioptrijo. Mene pa v vsakdanjem življenju pogosto odnaša na več strani hkrati, zato kljub najboljšim namenom pogosto zamujam ali prehitevam samega sebe. Pogosto z besedami, ki niso moje besede, v ritmu, ki ni moj ritem, izrečem kaj, česar pravzaprav nikakor nočem reči. Pa pri tem ne gre za neiskrenost, ampak preprosto za neprilagojeno hitrost mišljenja.
Ves čas raziskujete svojevrstno vmesnost, trenutek po in tik pred, meja med subjektom in objektom ni več jasna, med prsti in tipkovnico, rojstvom in smrtjo tudi ne…Zmeraj izhajam iz konkretnih, navadno zelo minornih motivov, tako telesnih kot miselnih. Če se zdi, da me v kakšnem verzu ni, je to zato, ker poskušam besedam prisluškovati čim bolj tankočutno in seveda biti pri tem tudi čim bolj neslišen in neviden. Zmeraj ponavljam, da pišem pesem le do trenutka, ko pesem sama prevzame pobudo, in tako prav z njeno pomočjo spoznam o sebi nekaj, česar sicer ne bi nikoli spoznal. Seveda vse to tudi z upanjem, da mojo vlogo kasneje prevzame bralec. Skratka, v nekem trenutku se vlogi tipkovnice in prstov brez mojega izrazitega posega zamenjata, v nekem trenutku se smrt dotakne rojstva. Zanima me višina tega obrata, globina trenutka…
Vsako daljšo pesem v prostem verzu uvede krajša, ritmizirana in pogosto rimana, pogosto podprta z blago ironijo. Kakšen učinek ima tako skrbna kompozicija?Morda kanček osvobajajočega humorja in igrivosti, ironije pa nikakor nisem imel v načrtu. Tudi takšne zgradbe zbirke nisem vnaprej načrtoval, sestavila se je spontano, organsko. Krajše, gosto rimane dve-, tri- ali štirivrstičnice so bile sprva samozadostne, sčasoma pa so na moje presenečenje prevzele vlogo iniciacije v daljše ritmizirane in nekoliko bolj prozaične pesmi.
Sicer pa se včasih tudi kak enobesedni verz zdi veliko daljši, kot bi bil sicer, kar daje preostalim verzom v zbirki svojevrstno težo, razsežnost, disharmoničnost in dinamiko. Mislim, da zbirka tudi zaradi teh lastnosti omogoča veliko različnih branj. Tudi kritike zbirke so bile zelo raznolike.
Kakšen pa je vaš odnos do kritike?Res je, da je v času literarne hiperprodukcije večkrat dezorientiranemu bralcu kritikovo mnenje vse bolj dragocena informacija. Meni kot avtorju pa ni toliko pomembno, ali je kritika pozitivna ali ne, ampak s kolikšno občutljivostjo se kritik vživi v moje delo. Nad še tako pozitivno kritiko sem razočaran, če ugotovim, da kritik besediči v prazno, namesto da bi knjigo osvetlil z različnih zornih kotov ali jo celo ustvarjalno nadgradil s svojo osebno noto.
Po drugi strani pa me gotovo ne bi prizadelo, če bi kritik opazil in logično utemeljil pomanjkljivost, ki bi jo sam kljub svoji dlakocepski natančnosti spregledal. Verjamem namreč le v kritiko kot ustvarjalni akt, pa pri tem sploh ni pomembno, katera so kritikova literarnoteoretična ozadja in katera kritiška orodja uporablja. Zame kot pisca je zato najbolj vznemirljivo, če kritik, spodbujen prav z mojim delom, razkrije o svetu nekaj, česar se sicer ne da razkriti.
Pišete tudi gledališke in radijske igre, poleg tega ste uspešen avtor otroške literature.Gotovo nisem prvi, ki je ugotovil, da določena tema pač priklicuje določeno formo in pristop – in obratno. Številni mladinski pisatelji pravijo, da pišejo iz otroka v sebi. Spet drugi jim oporekajo, češ da je to popoln nesmisel, ker je otroštvo za odraslega človeka pač nepreklicna preteklost. Kar ostane, je spomin, in le ta je lahko snov za pisanje.
S kančkom prostodušnosti se vprašam, ali ne bi, če bi res pisal samo iz otroka v sebi, svojih najboljših pesmi in pravljic za otroke ustvaril nekje med drugim in šestim razredom osnovne šole. V zvezi s spominom pa – kaj je sploh spomin, če ni del nečesa, kar je v neki še vedno aktivni obliki tudi ta hip tukaj? Zase bi zato morda lahko rekel, da pišem iz nikoli povsem statične točke, kjer se srečata čas, ki nekje v podtalju, med drugimi človeku nedoumljivimi smermi, vsaj deloma teče nekoliko tudi nazaj, in nam vsem tako dobro znani čas, ki neizprosno teče naprej, torej čas staranja. In to pravzaprav velja za vse zvrsti in žanre mojega literarnega ustvarjanja.
