Protest v petek, 31. julija, pa je bil dvakratno neprijetno presenečenje.
Pred Prešernovim spomenikom sta bila v interpretaciji dramskih igralcev prebrana zapisa dveh »vidnih« predstavnikov javnega življenja, ki pa zaradi »razmer« nista želela biti imenovana. Glede na premnoge odkrite kritične nastope javnih osebnosti na protestih in skoraj vsakodnevne ostre in podpisane kritike nedopustnega delovanja vladajočih v medijih je želja po anonimnosti precej nerazumljiva. Če se nekdo ne želi javno izpostaviti, je bolje, da ostane tiho, saj ravno posameznikov ugled in njegova vloga v družbi pomembno vplivata na resnost in prepričljivost podanih argumentov.
Drugo, še večje presenečenje pa se je pojavilo v prvem zapisu, ki ga je zanosno prebrala igralka Olga Kacjan. Anonimni avtor nas je v njem opomnil, kakšno srečo imamo Ljubljančani, saj imamo tudi v teh težkih časih župana, ki odlično vodi mesto in ga uspešno spreminja v pomembno kozmopolitsko središče.
Zdi se, da se petkovih protestov udeležujejo različno misleči ljudje, ki jih ne druži le nasprotovanje eni politični opciji, ampak prepričanje o nujnosti sistemskih sprememb. Tako namreč lahko razumemo organizacijo ljudske skupščine, ki naj bi poiskala odgovore na različna vprašanja glede možnosti alternativnega družbenega razvoja. Znotraj takega razmišljanja je bilo nekritično idealiziranje vladanja ljubljanskega župana resničen šok.
Kratek razmislek namreč pokaže, da se dolgoletno vodenje mesta pravzaprav ne razlikuje bistveno od trenutnega načina vodenja države. Na obeh vodstvenih pozicijah imamo avtokrata, ki vladata s pomočjo ustrahovanih kimavcev in ne dopuščata nikakršnih ugovorov. Nobena pomembna odločitev se ne more sprejeti brez njune potrditve, oba sta trda neoliberalca, ki se dosledno odločata v korist kapitala. Morda prav zaradi tega, kot je pred časom v intervjuju izpostavil župan, kljub deklarirano izrazito različnim političnim pogledom prav dobro sodelujeta. Dobri odnosi najbrž tudi pojasnjujejo zapoznele in medle ugovore ob nekulturnem zapiranju mesta in Trga republike v času protestov.
Vsekakor bi županu pri uresničevanju njegovih »velikih« projektov zelo koristila rokohitrsko in brez javne razprave sprejeta krizna prostorska zakonodaja, ki močno omejuje vlogo NVO pri pomembnih prostorskih odločitvah. Na srečo jo je, vsaj začasno, ustavilo ustavno sodišče.
Župan ima med svojimi projekti namreč kar nekaj takih, ki predvidevajo precejšnje uničenje ali degradacijo kulturnih spomenikov. Plečnikov stadion, kopališče Ilirija, Križanke, Gospodarsko razstavišče, garažna hiša pod osrednjo tržnico – to je le nekaj projektov, ki se povsem neustrezno lotevajo ohranjanja spomenikov, hkrati pa izrazito favorizirajo želje in zahteve vlagateljev pred dejanskimi potrebami mesta in njegovih prebivalcev. Ob tem je treba omeniti tudi gentrifikacijo mestnega središča, ki se vse bolj očitno spreminja v mrtvo kuliso, namenjeno zgolj turistom. To se je očitno pokazalo v obdobju razglašene epidemije, ko so bila ob večerih razsvetljena le redka okna v Stari Ljubljani. Enako je svoje dojemanje mesta opisala tudi razgledana turistka iz Pariza, ki se nam je iz radovednosti pridružila na enem od petkovih protestnih sprehodov.
Če ob tem pomislimo še na nedelujočo stanovanjsko politiko in slabo sodelovanje mesta z državo pri pomembnih državnih projektih, se zdi, da bi se ob petkih protestniki morali sprehoditi tudi pred Magistrat.
Arne Vehovar, Ljubljana
