Stritarjeva nagrajenka Martina Potisk (1987) svoje knjižne ocene objavlja večinoma v literarnih revijah Literatura in Sodobnost ter na tretjem programu Radia Slovenija Ars. V svojih kritiških ocenah se najpogosteje posveča sodobni pesniški produkciji, četudi je – kot izpostavlja v utemeljitvi žirija – enako prepričljiva v presoji proznih besedil. Kot pravi nagrajenka, je začela o poeziji pisati pred leti, ko je kritikov za to zvrst primanjkovalo: »Tudi danes je najbrž podobno. Poleg tega sem se med študijem večinoma ukvarjala s prozo in se mi je zdelo, da moram to malo uravnotežiti. Preveč istega nikoli ni dobro, rada počnem čim bolj raznolike stvari.«
Nabrušen dialog z avtorjem in bralcem
Pozorni spremljevalci domačega literarnega dogajanja so hitro opazili, da se njeni recenzentski pisavi pozna akademsko ozadje, na mariborski slovenistiki je namreč lani doktorirala iz sodobnega slovenskega romana. A znanstvenemu pristopu se pri kritikah tako ali drugače izogiba, pravi. »Vsega ne morem izločiti, a poskušam kritike pisati čim bolj iz sebe. Pri znanstvenem pristopu je potrebna bolj objektivna presoja. Seveda pri kritikah tudi, pretirana subjektivizacija bi pripeljala do totalnega razvrednotenja kriterijev, tako da poskušam vzpostaviti neko ravnotežje med enim in drugim. Pisanje kritik je bolj za mojo dušo,« mirno odgovarja kritičarka, ki ji je jedrnatost, ki jo zahteva predvsem radijski medij, še posebej ljuba.
Sploh sta umirjenost in neavtoritarna drža izstopajoči lastnosti njenih recenzij, v katerih ni zamegljevanja niti izogibanja izrecnim in natančnim sodbam. Žirija je izpostavila tudi ironijo, s katero stopa v inteligenten in nabrušen dialog tako z avtorjem knjige kot z bralcem. »Nekateri avtorji se iz konstruktivno naravnanih kritik včasih tudi kaj naučijo, bolje slišijo svoj notranji glas. Enako pomembni pa so mi tudi običajni bralci, ki jih zanima, v kakšno smer jih bo popeljala neka nova knjiga. Obenem pišem tudi zaradi sebe, ker to rada počnem, recenziranje je postalo del mene.«
Stvar vzame, kot je
Zdi se, da pod kritiško lupo neobremenjeno jemlje tudi izbore uveljavljenih tujih, tudi že preminulih avtorjev, kot sta Emily Dickinson in Mario Benedetti, od domačih nazadnje Jure Detela. »Prav je, da v primeru kanoniziranih avtorjev pristopamo posebej spoštljivo, a to navsezadnje velja tudi za vsak prvenec. Čim manj se poskušam obremenjevati s tem, kaj so napisali drugi literarni kritiki ali zgodovinarji. To ne pomeni, da njihovega mnenja ne upoštevam, a tudi uveljavljene avtorje se moramo naučiti brati skozi razširjeno optiko. Sama to počenjam tako, da poskušam z literarnim tekstom vzpostaviti čim bolj predan dialog.«
Na vprašanje, ali jo je presenetila letošnja peterica za nagrado kresnik, v kateri sta se znašla tudi dva kriminalna romana in močno avtobiografsko zaznamovana pripoved, odgovarja, da polemičnosti ne zaznava: »Bolj sem naklonjena temu, da se stvar vzame, kot je.«
