Sprehajalci si lahko na Krakovskem nasipu že vrsto let ogledujejo različne fotografske razstave, ki jih praviloma na ogled postavijo za nekaj mesecev. Pred dnevi so odprli novo z naslovom Duševno zdravje – zdrav življenjski slog skozi oči fotografov, s katero želi Nacionalni inštitut za javno zdravje promovirati pomen duševnega zdravja in program MIRA, v katerem je zapisana resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja med letoma 2018 in 2028. Fotografije so posneli dijaki tretjega letnika Srednje šole za oblikovanje in fotografijo. »Nekatere fotografije so spontane, druge bolj koncipirane,« je povedal mentor Uroš Acman.
Dijaki naj bi na ta način pripomogli k temu, da bo skrb za duševno zdravje pritegnila pozornost mimoidočih in morda sprožila razmislek o stigmi, ki je, kot pravi vodja programa MIRA Jožica Maučec Zakotnik, še vedno velika. »Težave v duševnem zdravju so bile od nekdaj nekaj, česar se je treba izogibati in kar je treba skriti pred javnostjo. Iz tega izhaja tudi institucionalizacija v psihiatričnih bolnišnicah in zavodih,« pravi Jožica Maučec Zakotnik in dodaja, da lahko duševne stiske v vsakem trenutku prizadenejo vsakogar od nas.
Opozarja, da je pismenost na tem področju izredno nizka, dostopnost do služb in storitev na primarni ravni in v skupnosti pa slaba. »V Sloveniji 2,21 odstotka prebivalcev, starejših od 15 let, išče pomoč psihologa, psihoterapevta ali psihiatra, kar je dvakrat manj kot v Evropski uniji,« pravi in dodaja, da je po drugi strani breme duševnih stisk in samomorov za državo večje kot seštevek bremena bolezni dihal, prebavil in sladkorne bolezni. Znaša osem odstotkov bremena vseh bolezni in 4,1 odstotka BDP.
Smernice v programu MIRA so začrtane tudi na temo odpravljanja stigme in diskriminacije, izboljšanja dostopnosti storitev v lokalnem okolju ter bivanja ljudi z duševnimi stiskami v skupnosti. Pa se program tudi izvaja? »Program delno poteka, a daleč od tega, kar bi moralo biti. Tesno bi morala sodelovati vsaj ministrstva za zdravje, za delo, družino in socialne zadeve ter za šolstvo. Tega sodelovanja od sprejema programa doslej ni bilo,« pravi in dodaja, da je mogoče program uresničiti le, če se vključijo vsi akterji, pravzaprav celotna družba, da bi na dolgi rok prišlo do korenitejših sprememb.
Za zdaj jim je uspelo vzpostaviti deset centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov in deset od predvidenih 26 za odrasle, za kar pa so potrebovali dve leti. Želijo si namreč, da bi Slovenija izbrala pot stran od institucij in k skupnosti.
Preseljevanje iz institucij ni dovolj
Da preseljevanje ljudi iz institucij ne bo dovolj, opozarja koordinatorica projektov deinstitucionalizacije na Inštitutu za socialno varstvo Andreja Rafaelič. Pravi namreč, da evropske smernice institucij ne definirajo po številu ljudi, ki v njih živijo, ampak po institucionalni kulturi. »Tudi stanovanjska skupina petih ljudi je lahko institucija, če stanovalci nimajo moči, da odločajo o svojem življenju, in vpliva na to, kako bo potekala njihova oskrba,« pravi. »Človek mora imeti nadzor nad svojim denarjem, nad tem, kako bo potekal njegov dan, kaj bo jedel, kdaj bo šel spat. Tisti, ki mu zagotavljajo oskrbo, pa morajo slediti njegovim življenjskim ciljem.« Kot pravi, je končni cilj dezinstitucionalizacije, da se institucije zaprejo in da ljudje dobijo dom. Ta proces se je začel v zavodih Dom na Krasu v Dutovljah in CUDV Črna na Koroškem, ki naj bi ju v petih letih zaprli, prvih 15 stanovalcev v vsakem zavodu pa v skupnost preselili do konca letošnjega leta.
