»Fašizem je politično sredstvo finančnega kapitala za dušenje ekonomskih in socialnih nasprotij, ki so postala v kapitalističnem gospodarstvu nerešljiva,« je leta 1934 zapisal Edvard Kardelj pod psevdonimom Tone Brodar v kratki razpravi z naslovom Fašizem. Poudaril je, da »zraščanje industrijskih monopolov s finančnimi ustvarja v današnjem gospodarstvu tanko plast ljudi, ki dajejo pečat celotnemu gospodarstvu in ne samo gospodarstvu – s svojo gospodarsko premočjo postavlja ta finančna oligarhija tudi politiko in kulturo v službo svojih lastnih ekonomskih interesov.« Sicer pa je že Benito Mussolini, voditelj in utemeljitelj italijanskega fašističnega gibanja, davnega leta 1932 zapisal: »Fašizem bi lahko primerneje poimenovali korporativizem, zato ker gre za strnitev državne in korporativne moči.«
Tako kot veliko gospodarsko krizo leta 1929 (ki je sprožila vzpon fašizma v Evropi) je tudi krizo leta 2008 povzročil ravno finančni kapital (velike banke, finančni skladi, borze vrednostnih papirjev in z njimi povezane institucije). A namesto da bi politika reševala realno gospodarstvo in običajne ljudi, so izdatno pomagale finančnemu kapitalu, ki se je le še okrepil. In to se znova dogaja tudi v letu 2020, v času tako imenovane koronakrize. Da pa bi lahko »krotili« vse bolj nezadovoljne množice (zaradi poglabljanja revščine, vse večje brezposelnosti itd.), so mnogi politiki začeli zaostrovati tako retoriko kot svojo politiko, ki tako kot v prejšnjem stoletju spet začenja dobivati oblike fašizma.
Fašizem pa ne pomeni zgolj »korakanja v uniformah«. Ameriški politični raziskovalec dr. Lawrence W. Britt je že leta 2003 skušal najti skupne značilnosti režimov, ki so nedvomno bili fašistični. Raziskal je sedem fašističnih režimov 20. stoletja: nacistično Nemčijo in fašistično Italijo, Francovo Španijo, Salazarjevo Portugalsko, Papadopulosovo Grčijo, Pinochetov Čile in Suhartovo Indonezijo. Čeprav so se ti režimi medsebojno razlikovali, pa je pri vseh mogoče najti skupne značilnosti, ki jih je dr. Britt strnil v štirinajst točk (v članku Fascism anyone):
1. močno in stalno izražanje nacionalizma,
2. zavračanje pomena človekovih pravic,
3. iskanje sovražnikov in grešnih kozlov v imenu poenotenja,
4. velik pomen vojske, militarizacija družbe in veliki izdatki za vojsko,
5. poudarjen seksizem,
6. nadzorovanje medijev,
7. obsedenost z nacionalno varnostjo,
8. tesne povezave verskih in političnih elit,
9. zaščita moči korporacij,
10. zatiranje ali popolno zatrtje delavskega razreda,
11. preziranje in zatiranje intelektualcev ter umetnikov,
12. obsedenost z zločini in kaznovanjem,
13. obširna korupcija in nepotizem,
14. volilne prevare.
Poskusite sami prepoznati nekatere značilnosti fašizma v današnji slovenski politiki in tudi širše. Ni treba, da govorimo o fašističnem režimu, a nekateri zgoraj omenjeni elementi morajo »prižgati rdečo luč« v družbi. Da se ne bomo nekega dne zbudili v resnično fašistični državi.
In kaj ima pri tem antifa? Antifa je široko ljudsko gibanje proti fašizaciji družbe, ki si prizadeva za bolj pravično (družbeno in ekonomsko), pošteno, odprto, multikulturno in svobodno družbo. Zato ni nič narobe, če vedno znova ponavljamo: »Smrt fašizmu, svoboda narodu.«
Rok Kralj, Kamnik
