Na predvečer današnjega začetka petega, domnevno odločilnega kroga pogajanj o prihodnjih trgovinskih in vseh drugih odnosih med Veliko Britanijo in Evropsko unijo, sta pogajalski strani zveneli enako oddaljeni od sporazuma kot na začetku pogajanj. Britanska vlada premierja Borisa Johnsona vztraja pri tem, da bo Velika Britanija 31. decembra letos zapustila EU s sporazumom ali brez njega in da tudi zaradi krize, ki jo je Evropi in svetu prinesla pandemija, ne bo prosila za podaljšanje prehodnega obdobja. V EU pa se sprašujejo o smiselnosti pogajanj, ker imajo vse močnejši občutek, da si Johnsonova vlada sporazuma ne želi. To je povsem mogoče, saj številni mislijo, da je njen pravi cilj tako imenovani čisti brexit brez sporazuma.
Barnierjevo pismo in ribiška zagata
Johnson se je na pismo glavnega pogajalca EU Michela Barnierja, v katerem ta posredno predlaga do dvoletno podaljšanje prehodnega obdobja, odzval zelo na kratko: »Nobene spremembe v vladnem stališču. Prehodno obdobje se bo končalo 31. decembra.« Vodja britanskih pogajalcev David Frost je dejal, da je EU tista, ki mora »uradno spremeniti – razviti svoja stališča, če želi skleniti sporazum«. Po njegovi oceni je mandat pogajalcev EU na ključnih področjih takšen, da zelo verjetno ne bo vodil do sporazuma. Glavna problema za britansko vlado naj bi bila zahteva EU o britanskem spoštovanju standardov EU in jurisdikcija sodišča EU pri sporih.
Pred menda odločilnim krogom pogajanj, od katerih ne pričakujejo nikakršnega napredka, se veliko govori o tem, da bosta sredi junija led poskusila osebno prebiti Johnson in predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, ki sta se prvič in edinkrat srečala januarja v Londonu še pred pandemijo koronavirusa. Ta je za mnoge, tudi v Veliki Britaniji, ključni razlog za to, da bi morali podaljšati prehodno obdobje.
Ena od težav, o katerih se vse več govori, je bodoči sporazum o ribolovu. Obe strani pravita, da se bosta o tem težko dogovorili do skrajnega roka, 30. junija. Sklenitev sporazuma o ribolovu do tega datuma pa je bil eden od pogojev, ki so ga v brexitski deklaraciji o političnih odnosih zapisali kot nujnega za sklenitev širšega trgovinskega sporazuma.
Paleta nesoglasij
V pripravah na novi krog pogajanj sta obe strani priznali globoka razhajanja o skoraj vsem, od državne pomoči podjetjem do delavskih pravic, od okoljevarstvenih standardov do delitve zaupnih informacij in svobode gibanja. EU Britaniji še vedno očita, da bi rada samo vse najboljše od skupnega trga brez vsakršnega kompromisa. Kot primer navaja svobodo gibanja: Velika Britanija naj bi zahtevala svobodo gibanja v storitvenem sektorju, obenem pa bi rada zaprla svoje meje za druge državljane EU. Barnier je pred kratkim to kritiziral: »Ne moreš plesati na dveh poročnih zabavah hkrati.« Eden od njegovih pomočnikov je razkril, da želi Britanija ohraniti sprotni dostop do imen vseh potnikov na schengenskem območju, noče pa privoliti v pravno zavezujoče spoštovanje njihove zasebnosti. Otoška vlada pa trdi, da EU od nje zahteva reči, ki jih ni zahtevala od nobene druge države pri sklepanju trgovinskih sporazumov z njimi.
