Odkar je jasno, da so dovoljene prireditve, na katerih se lahko zbere do 50 ljudi, so se tudi v Cankarjevem domu odločili, da izpeljejo za marec napovedani 22. festival dokumentarnega filma (FDF).
Filmi spet v »naravnem« okolju
Filmskega programa niso spreminjali in na ogled bo vseh 33 napovedanih dokumentarcev; pet od teh bo v posebnem tekmovalnem programu spremljala mednarodna žirija, ki bo enemu podelila zdaj že tradicionalno nagrado festivala, nagrado Amnesty International Slovenije. Novost je le ta, da bodo projekcije v Kosovelovi dvorani, če pa se bodo do začetka festivala ukrepi glede druženja še dodatno sprostili, jih bodo preselili v večjo, Linhartovo dvorano, kot je bilo mišljeno prvotno.
Vodja filmskega programa CD Simon Popek razmišlja, da bo FDF morda celo prvi filmski festival v pokoronskem času, zagotovo pa bo dogodek, ki bo film vrnil v njegovo »naravno« okolje: »Med karanteno smo se navadili na individualno gledalsko izkušnjo pred televizijskimi ali računalniškimi zasloni, sam pa sem v tem času najbolj pogrešal prav skupinsko gledalsko izkušnjo, ki se najlepše manifestira v kinodvorani.«
Prvi odzivi obiskovalcev, ko so izvedeli, da festival bo, so bili zelo pozitivni, vsi se veselijo velikega filmskega platna in sogledalcev.
Vseeno bo festival nekoliko prilagojen: ne bo obfestivalskega druženja s strokovnjaki in gosti ustvarjalci, zmagovalni film na temo človekovih pravic pa bo žirija razglasila virtualno. »Skrajnosti imamo počasi dovolj, iz letošnjega programa jih simbolno povzemata predvsem filma Državniški pogreb in Čeljust. Prvi prikazuje množično malikovanje umrlega vladarja, drugi samozadostnost virtualnega sveta in komuniciranja prek aplikacij. Povedano drugače: takšen državniški pogreb leta 2020 zaradi nujnega distanciranja niti ne bi bil izvedljiv, neosebnega spletnega komuniciranja pa si ne želimo oziroma ga imamo dovolj,« je še poudaril Popek.
Korupcija in režirani procesi
Kar nekaj filmov se bo ukvarjalo s temo delovne etike in pravic delavcev oziroma sodobnega sužnjelastništva, denimo Delo v tujini korejske režiserke Yoon Sung A., ki govori o izkoriščanju filipinskih deklet, ali pa romunski film Kolektiv režiserja Alexandra Nanauja, ki se ukvarja s koruptivnim stanjem v tamkajšnjem zdravstvu. Med filmi so tudi nominiranci za mednarodne oskarje: videodnevnik sirske režiserke Waad Al Kateab z naslovom Za Samo govori o ženski in materi med vojaškim obleganjem Alepa, pa tudi o njenem soprogu zdravniku, ki je zasnoval prvo gverilsko podzemno bolnišnico v mestu, makedonski dokumentarec Medena deželaTamare Kotevske in Ljubomirja Stefanova pa govori o težkem preživljanju s tradicionalnim čebelarstvom v času vsesplošnega napredka.
Iz naših nekdanjih logov prihaja dokumentarec Primer Makavejev ali Proces v kinodvorani, ki temelji na arhivskih posnetkih, ko je jugoslovanska oblast v sedemdesetih obračunala s filmsko umetnostjo, tudi režiserjem Dušanom Makavejevim po uspehu njegovega filma na festivalu v Cannesu. Retrospektivo so letos posvetili 30. obletnici padca berlinskega zidu, prevajali pa bodo vzhodnonemški povojni dokumentarni film.
