Slovenski kajakaši in kanuisti na divjih vodah so zelo pohiteli z vrnitvijo na tekmovališča. Včeraj so na brzicah Save v Tacnu izvedli prvo letošnjo tekmo v slalomu, ki je bila interna z uradnim imenom Tacen 1, neuradno pa so jo poimenovali Koronapokal. Tekmovanje je bilo brez gledalcev (veliko ljudi je obstalo pred z verigo zaklenjenimi vrati), pravila za tiste, ki so bili na prizorišču (tekmovalci, trenerji, sodniki, novinarji…), pa stroga. Pod vodstvom Toneta Hočevarja so vsem merili temperaturo, morali so razkuževati roke in opremo, držati varnostno razdaljo… Kako so bili slovenski krotilci brzic željni prve tekme v sezoni, je bilo vidno ob pogledu na startni seznam, na katerem je bilo kar 75 tekmovalcev in tekmovalk. Pri večini je bilo opazno, da še lovijo tekmovalni ritem, zato je bilo veliko napak, a v ospredju so bili vendarle tisti, ki so bili najboljši v reprezentanci že v minulih sezonah.
Hrastničan Peter Kauzer je z zmago potrdil sloves najboljšega slovenskega kajakaša, a se je moral zelo potruditi. Po hitrosti mu je v obeh vožnjah za vrat dihal domačin Žan Jakše, ki je bil po času za sekundo hitrejši, a se je zaradi dotika vrat moral zadovoljiti s tretjim mestom, saj je bil hitrejši tudi Martin Srabotnik.
Veslal na star način kot oče Peter
»Malo je bilo težko, ker je od preizkušnje pozimi v Avstraliji to sploh moja prva tekma, na kateri sem prevozil celotno progo, zato sem bil v spodnjem delu že utrujen. Glede hitrosti je še veliko sekund rezerve, da odpeljem tako, kot znam. Edino zadovoljstvo je, da sem obe vožnji odpeljal brez kazenskih točk, kar je bilo težko zlasti v prvi, ko so bila vratca v vodi in sem moral veslati na star način, na kakršnega je nekoč še moj oče. Nisem več gledal na linijo vožnje, ampak le na to, da nisem udaril količka,« je povedal dobro razpoloženi Peter Kauzer, ki je prejel tudi poseben koronapokal kot najhitrejši med vsemi nastopajočimi.
Med koronakrizo je Kauzer zaradi prepovedi gibanja med občinami treniral na mirni vodi doma v Hrastniku. »Treniral in veslal sem za svojo dušo ter zdravje. Ker je kajak moja prva ljubezen, nimam težav z motivacijo, da odidem na trening. Če imaš nekaj tako rad, kot imam jaz kajak, se ni težko potruditi,« je razlagal Kauzer. Tako kot je bila prva tekma dobrodošla, ga je zmotilo, da je šele pred enim tednom izvedel, da bo tekma v Tacnu, kjer ima letos zgolj štiri treninge. Obžaloval je, da start tekme ni bil nad znamenito tacensko zapornico, ki so jo letos obnovili, ampak pod njo.
Letošnjo sezono je vzel kot pripravo za olimpijske igre prihodnje leto v Tokiu, da odpravi napake, ki jih je delal lani. »Tudi če bi bile olimpijske igre letos, kariere še ne bi končal, ker je prihodnje leto svetovno prvenstvo v Bratislavi, kjer je moja najljubša proga na svetu. Ker je koronavirus vse zamrznil glede tekmovanj, obstaja možnost, da bi tekmoval do olimpijskih iger 2024 v Parizu. Motiva mi ne manjka, še vedno se učim, ker vsega še ne znam. Žene me radovednost, predvsem me zanima, do kam lahko sežem, kje je moj maksimum. Menim, da ga še nisem dosegel,« je sklenil 36-letni Kauzer.
Med kanuisti je v dvoboj Benjamina Savška in Luke Božiča za zmago posegel Jure Lenarčič in stopil na najvišjo stopničko odra za zmagovalce. »Nad zmago sem bil nekoliko presenečen. Ni se mi zdelo, da bi bila moja vožnja suverena,« je bil skromen Jure Lenarčič. »Naredil sem preveč dotikov vrat. Bolj kot tekma je pomembno, da smo se lahko vrnili na normalne treninge na divji vodi, potem ko je bilo med pandemijo potrebne veliko improvizacije. Tekma je pokazala, da imam še veliko rezerve v telesni pripravljenosti, saj sem se zelo mučil v spodnjem delu,« je menil 33-letni Benjamin Savšek.
Urša Kragelj se je vrnila po 11 mesecih
Med ženskami je bila prva zvezdnica dneva Urša Kragelj, povratnica po enajstmesečni odsotnosti zaradi poškodbe rame. »Najbolj sem vesela, da po dolgi rehabilitaciji lahko znova tekmujem. Ker sem zmagala, je še toliko lepše. Tako kot drugi sem tudi jaz med vožnjo dihala na škrge. Vsekakor je dobro iti iz cone udobja treninga malo na tekmo, da se preizkusiš. Čeprav dolgo časa nisem tekmovala, so nekateri občutki ostali. Za menoj je zelo naporno obdobje po poškodbi in operaciji. Že na treningih mi ni šlo slabo, čeprav sem glede fizične pripravljenosti z levo roko v zaostanku,« je bila vesela 31-letna Primorka Urša Kragelj, ki se je preselila v Ljubljano, da lahko trenira v Tacnu.
Še vedno čuti bolečine v rami, katere gibljivost je omejena, zato skozi nekatera vratca namesto naravnost zapelje vzvratno. »Zanašam se na izkušnje Petra Kauzerja, ki pravi, da je rama normalno uporabna šele po enem letu po operaciji,« je pripomnila Kragljeva, za katero je dobrodošlo, da so olimpijske igre preložene za leto dni. Premor je izkoristila za dokončanje še zadnjih študijskih obveznosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani (smer prevajalstvo), kjer mora dokončati še diplomo.
