Seveda je na osebni ravni to najbrž drugače. Tudi v miru in blaginji posameznik doživlja krize, tragedije – življenje ni potica, pravijo. Ampak je in dano nam je, nam, ki smo se rodili v ta svet. Morda se življenja še najbolj zavemo v trenutkih, ko umre nekdo od naših bližnjih, v družini, ali pa dober prijatelj, dolgoletni sodelavec. Moram priznati, da me je smrt dolgoletnega sodelavca Andreja Pečenka prizadela. Nisva si delila družinskih skrivnosti, osebnih intimnih doživetij, bila pa sva dobra kolega v službi. Kar pomislite, koliko ur v življenju preživite s službenimi kolegi, sploh če službe ne menjate ali jo menjate bolj redko. Meteorologi pa sploh nimamo kaj dosti izbire pri tem, razen če se poklicno ne preusmerimo.
Ne mislim napisati nekrologa, čeprav bi si ga Andrej zaslužil. V službo sva prišla isti dan, 1. avgusta 1983. Sredi poletnih šolskih počitnic je bilo na takratnem Hidrometeorološkem zavodu pravo mrtvilo. Veliko ljudi je bilo na dopustu, imela sva občutek, da niti ne vedo dobro, kam bi naju dali. Ampak skupaj prebijati led prve službe je bilo lažje. Bila sva tudi študijska kolega, torej »stara znanca«. Leto starejši je bil od mene, a to se pozna morda še v osnovni šoli, kasneje ta razlika povsem izgine. Lahko rečem, da je bil del mojega življenja. In ko take osebe naenkrat ni več, ostane praznina. Ki se počasi sicer zapolni, nikoli pa povsem. Skupaj smo osvajali veščine nastopanja pred kamero v TV-studiu, razmišljali, kako bi vremensko oddajo naredili zanimivejšo. Tudi kakšen kolesarski izlet sva odpeljala, ko sva bila še samska. Včasih smo bili v službi bolj povezani. Večkrat smo šli na Lisco, z vlakom in nato peš do naših opazovalcev, ali pa na Kredarico. Ni bila le služba. Vsega tega danes skoraj ni več.
Čeprav se v teh časih okoli nas marsikaj dogaja, čeprav smo pod vtisom nove bolezni, čeprav je tudi vreme letos hvaležna tema za pogovor (kdaj pa ni?), pa enostavno nisem mogel pisati o čem drugem. Kar koli drugega bi prišlo iz mene z muko, trgal bi koščke, ki morda niti ne bi sestavili neke celote. Misel na Andreja pa se mi vedno znova vrača in je bila daleč najmočnejša misel, ki sem jo bil tokrat sposoben deliti z vami.
