Kje so časi, ko je bil kmet kralj, če je le imel dovolj zemlje za preživetje. Danes preprosto ne moreš biti samostojen v tem smislu, da bi se požvižgal na druge, tudi če bi lahko preživel brez tuje pomoči. Zataknilo bi se že pri delovni sili. Zakaj pa so včasih imeli toliko otrok? Razen da niso poznali kontracepcije, so potrebovali tudi delovno silo. Do današnjih dni smo se na Zemlji že tako namnožili, da nas je že kar malo preveč. Saj ne, da ni prostora, toda ali smo na Zemlji sami in je prostor ves naš ter ga lahko porabimo samo zase? Najbrž ne, vsaj meni se tako zdi. A vendarle počasi izrinjamo druga bitja iz njihovega življenjskega prostora, jim ga krademo, kot so belci kradli prostor Indijancem v Ameriki – kaj pa je bilo tisto drugega kot kraja?
Podobno se zdaj dogaja v Amazoniji. Izsekavamo dragoceni tropski pragozd. Za pohištvo, parket, morda za okna, vrata in še kaj. In vsakič, ko kupimo neki izdelek iz tamkajšnjega lesa, pomagamo posekati eno drevo ali pa vsaj en del njega. In skupaj zmoremo. Izsekati Amazonijo. Ampak gospodarstvo mora rasti, ni kaj! Tudi za ceno našega postopnega propada. Tak je nauk, ki se ga iz našega delovanja učijo naši otroci in vnuki. In pravnuki… Po tej plati se človek lahko samo boji, da bi vsi zemljani lahko nekoč živeli tako dobro, kot živimo mi, privilegirani delček sveta (bogokletna misel, kajne?). Ker potem bo zmanjkalo dreves za okna, vrata, parket, pa vode za izplakovanje stranišč, pa energije najbrž tudi ne bi bilo dovolj, da bi se vsi lahko svobodno, kadar nam pade na pamet, vozili z avti.
Pravzaprav se mi zdi, da bi bilo še najmanj bojazni za hrano, kajti človeštvo jo je sposobno pridelati, razen če nam je ne bo pri tem »razvoju« zagodla narava s podnebnimi spremembami. Seveda bomo pri tem kolonizirali še veliko dodatnih površin za njeno pridelavo in s tem spodrezali obstoj še številnim drugim vrstam živih bitij, a kaj!? Samo da rastemo. Bom uporabil stavek nekoga, ki ga ne bom navedel, ker se mi zdi, da se je vendarle le nerodno izrazil, ni pa mislil dobesedno. »Smo na robu prepada. A mi bomo naredili korak naprej!«
