Italijanski avtomobili že desetletja sodijo med lepše oblikovane, v zadnjem času pa to velja predvsem za tri njihove znamke: Alfa Romeo, Ferrari in Maserati. Nanje prisegajo predvsem bogatejši zemljani, ki jim je skupno tudi, da so adrenalinski zasvojenci in radi močneje pritisnejo na stopalko za plin. Trojček je dolgo sodil pod okrilje skupine Fiat, ki pooseblja italijansko avtomobilsko industrijo, od oktobra 2014 pa je povezana z ameriškim Chryslerjem, s katerim skupno zaposlujeta več kot 200.000 ljudi.
Zgodovina avtomobilizma ima v Italijo dolgo brado, saj začetki segajo v konec 19. stoletja, ko se prvič omenjata Giovanni Agnelli in prvi fiat 4 HP, ki je dosegel maksimalno hitrost 35 kilometrov na uro. Razvoj industrije je bil hiter, nastale so številne znamke (Aquila Italiana, Fratelli Ceirano, Diatto, Itala, Junior…), ki pa so pozneje v obdobjih prve in druge svetovne vojne ter ekonomske krize 70. let ugašale druga za drugo ali pa jih je prevzel mogočni Fiat. Ta je skrbel, da so proizvodne številke naraščale vse do 2,2 milijona v letu 1989, ki je po proizvodnji vozil v Italiji še vedno rekordno.
V združitvi Fiata in Chryslerja, ki je leta 2008 preživel zgolj zavoljo državne pomoči, je veliko simbolike, tudi zato, ker so mnogi prepričani, da Detroit za Američane pomeni podobno kot Torino za Italijane. Njihova tovarna v Mirafioriju velja za sopomenko delavskega razreda, saj je skozi desetletja postala središče delavskega gibanja, organizirali so tudi številne proteste. Ti so se izkazali za neuspešne, saj tovarna zaposluje le še 5000 ljudi, v zlatih časih pa jih je kar 100.000. Že pokojni prvi mož skupine FCA Sergio Marchionne je celo grozil, da bo tovarno zaprl, če mu delavci pri reševanju podjetja ne bodo prišli nasproti. Marchionne tovarne ni zaprl. Še več, vanjo je vložil milijardo evrov, sindikalne pravice pa še danes ostajajo velike. Sindikalni delavci imajo tako za dejavnost na voljo 80 plačanih ur.
Italijani si danes življenja brez avtomobilske industrije in posledično Fiata ne znajo predstavljati. Industrija namreč sodi med močnejše v Evropi, neposredno zaposluje 259.000, posredno pa kar 1,2 milijona Italijanov, za preživetje na trgu, vrednem 100 milijard evrov, pa se bori 5700 podjetij. Ta letno izvozijo za 45 milijard evrov vozil in različnih komponent, v razvoj katerih vložijo 1,8 milijarde evrov, industrija pa k bruto družbenemu proizvodu države prispeva šest odstotkov. Torino v očeh Italijana še vedno predstavlja gospodarsko moč, kot jo je nekoč v očeh Američana Detroit. Ta je po zlomu industrije v zadnji finančni krizi postal mesto duhov. Kaj podobnega se Torinu ne more zgoditi, saj v zadnjih letih postaja vse bolj prepoznaven tudi po raziskovalnih podjetjih, informacijski tehnologiji in pa filmski produkciji, vse pomembnejši je tudi turizem. Če je bil Fiat nekoč mama mesta, je danes le še daljni bratranec. Spremenilo se je ogromno. Tudi lepega brava ni več v ponudbi. Žal.
