#reportaža (So)sežigalnice: Famozni Teš kot rešitev

Direktor iz Alstoma

Začenši z njegovim direktorjem. Mitja Tašler, sicer diplomirani inženir elektrotehnike, je v TEŠ prišel iz Alstoma, družbe, ki je naredila to elektrarno. »Pri naročilu bloka 6 nisem sodeloval, sem pa pri izvedbi,« je oni dan v Šoštanju rekel Tašler. V Alstomu je bil zaposlen kot »pwt« inženir (permit to work, op. a.). Vsako izdelano komponento termoelektrarne, vsak njen posamezni del je pregledal, pripravil dovoljenje zanj, ga zaklenil s ključavnico, podpisal protokol in podobno. Kasneje je bil vodja obratovanja bloka 6 pri Alstomu. Dobaviteljevi vodje in operaterji namreč termobloke postavijo, zaženejo in nazadnje tudi predajo naročniku. S tem, ko izšolajo njegov kader, ga usposobijo, da sploh zna ravnati z novo opremo. »Tako sem sodeloval tudi pri preizkušanju te naprave od začetka do konca,« pristavi.

V bloku 6 se zato počuti sproščeno in ko vstopi v komandno sobo termoelektrarne, ima odgovore na vsa vprašanja. Proces delovanja tega termobloka je sicer avtomatiziran, a ker se lastnosti premoga in s tem razmere spreminjajo, je treba tudi fizično nadzirati vhodne in izhodne parametre. Za ducatom računalnikov podatke ves čas spremlja ekipa sedmih ljudi in preko tipk na tipkovnici upravlja s strojem za njimi. To so vodja bloka, operater, ki upravlja s kotlom in kurilnim sistemom, turbinski strojnik, ki upravlja z vodnimi sistemi in vodno paro. Hkrati sta v nadzorni sobi tudi dežurni električar in operater, ki skrbi za čiščenje dimnih plinov. Pa dispečer, ki komunicira z Elesom in koordinira delovanje obeh blokov, 5 in 6. Za transport premoga, upravljanje vode in dimov istočasno skrbi še 12 ljudi. Za obratovanje TEŠ 6 torej skupaj 30.

»Tu gledamo čistilno napravo,« Tašler pokaže na enega od računalnikov v komandni sobi. »To je ta ekološko problematičen del,« razloži stolpce spreminjajočih se številk na ekranu, v numerične vrednosti prevedene dimne izpuste. »Izhodna surovina. Sto. SO2, žveplov dioksid. Zakonska meja v Evropi je 150. To pomeni, da v TEŠ že danes izpolnjujemo najvišje standarde. Tu vidimo prahove. Poglejte, tega praktično nič ni. Dimne pline popolnoma prečistimo, na koncu pa se sprostijo skozi dimni stolp,« razlaga številke.

Iz dimnih plinov pravzaprav v TEŠ pridobivajo tri stranske produkte. Gipsa je 200.000 ton na leto. Prodajo ga družbi Knauf, ki ga pride iskat z vlakom na dvorišče termoelektrarne. Prečiščeni dimni plini gredo skozi filtre, kjer se fini pepel loči od grobega, ta pa pade pod rešetko kot žlindra. Žlindro in fin pepel mešajo ter uporabijo za gradnjo pregrad med Velenjskim in Šoštanjskim jezerom, ker je gladina prvega višja. »Dimni plini gredo potem v pranje, temu se reče suspenzija sadre. Tuširamo jih v veliki tuš kabini. Tu se izloči, kar je kislega, recimo žveplovi oksidi,« o obvladovanju največjega okoljskega bremena TEŠ pripoveduje direktor.

TEŠ 6 je resda stal poldrugo milijardo evrov, toda v tehničnem smislu je izjemna termoelektrarna, poudarja njen direktor. »Že danes izpolnjuje vse kriterije po BAT-standardih (najboljše razpoložljive tehnike, op. a.), ki bodo šele uveljavljeni in bodo glede na današnje standarde strožji.«

Načela termodinamike

Sto sedemindvajset metrov oziroma 726 stopnic nižje se začenja tisto, kar bi lahko bilo srce bloka šest. Gromozanski kotel, visok skoraj toliko kot stavba, ki ga obdaja, je neposredno povezan s Premogovnikom Velenje. Stavbo prepreda 1500 kilometrov cevi. Skozi njih potuje para, ki ima 270 barov in 600 stopinj Celzija. Če cevi ob tako visokem tlaku ne tesnijo, če se poškodujejo, je treba blok ustaviti in take okvare so tudi najpogostejši razlog pogostih ustavitev TEŠ 6. Oprema se pač obrabi.

Napake na ceveh so lahko odpravljive, drugače je z napakami na turbini in še zlasti generatorju. Ta predstavlja – če je kotel srce – možgane termoelektrarne. V turbini para eskalira do skorajda zvočne hitrosti in se spremeni v mehansko energijo. Najprej preide na visokotlačne turbine, nato na srednjetlačne in nazadnje na nizki tlak. To poganja generator. Energija se preko njegovih magnetnih vrtljajev, 3000 obratov na minuto, spremeni v napetost, v elektriko, ki jo termoelektrarna odda v omrežje.

Termodinamika je krožni fizikalni sistem, zato se nazadnje para spet spremeni v vodo. Preko kondenzatorja in sistema hladilne vode jo ohladijo z zrakom, zato ima tisti 164 metrov visok hladilni stolp – gotovo najbolj markanten del šestega bloka – konvergentno obliko. Ta je hkrati dimnik in hladilnik vode, v nasprotju s sosednjim petim blokom, ki ima oboje v dveh ločenih strukturah. »Ko so dvainsedemdesetega leta zgradili stolp bloka pet, se je eden za gajbo pira peljal s kolesom po zgornjem robu,« na strehi šestega bloka razlaga Matjaž (njegove podatke hranimo v uredništvu). Ob tem bloku se bohotita oba hladilna stolpa, na vse strani pa se ob lepem vremenu odpira pogled čez Šaleško dolino, čez obe jezeri, proti Premogovniku Velenje. Od tam ves čas prihaja jedek vonj velenjskega lignita. »Ah, tega mi tukaj sploh ne vohamo več,« skomigne sogovornik. Zadnjih trideset let je zaposlen v TEŠ in v tem času je menjal že kopico funkcij, od vodje bloka in nadzornega inženirja do izobraževalca ter vodiča.

V tistem trenutku je blok šest zase in ves svoj proces potreboval 48 megavatov energije, približno toliko kot tri hidroelektrarne na Savi. Istočasno je proizvajal 436 megavatov energije. Hkrati je proizvajal še 66 megavatov toplotne energije za Šoštanj in Velenje. »V času vašega obiska bo blok proizvedel tisoč megavatnih ur energije, za to porabil nekaj manj kot tisoč ton premoga in dva tisoč kubikov vode. Blok pet bi v istem času porabil 1300 ton premoga za 1000 megavatnih ur energije,« primerja sogovornik.

Še za ščepec kontroverznosti

V zadnjem času TEŠ spet razburja, saj poskuša postati še (so)sežigalnica. V tistih gromozanskih, 120 metrov visokih kotlih termoelektrarne želijo v družbi poleg velenjskega lignita kuriti še šest odstotkov goriva, predelanega iz nenevarnih odpadkov. Vsega skupaj 160.000 ton na leto. Gorivo SRF (solid recovered fuel, op. a.) ima višjo kalorično vrednost kot lignit.

Konec lanskega leta so v družbi začeli postopek za sosežig SRF na agenciji za okolje (Arso). Ta mora zdaj ugotoviti ali gre za večjo ali manjšo spremembo v obratovanju naprave in ali je zanjo potrebna presoja vplivov na okolje. Novega okoljevarstvenega dovoljenja v TEŠ ne bodo potrebovali, saj prevladujoče gorivo ostaja lignit, morda pa bodo morali pridobiti okoljevarstveno soglasje. »Ugotoviti je treba, ali naprava, v kateri se namerava sosežigati odpadke, izpolnjuje vse okoljevarstvene zahteve, ki zagotavljajo, da pri sosežigu ne more prihajati do čezmernega vpliva na okolje,« postopek razlagajo na Arsu. Presoja vplivov na okolje, ki jo je naročil TEŠ, bo končana aprila. »Do zdaj pa je znano, da bi bili ob sosežigu parametri boljši kot ob sežigu lignita. Ta projekt bo čistejši, ne bolj umazan,« zatrjuje Tašler.

Ker je kurilna vrednost odpadkov višja kot pri premogu, bi s sosežigom v TEŠ zmanjšali izpuste ogljikovega dioksida in tako posledično prihranili na emisijskih kuponih. Obenem bi z odpadki še služili, saj bi podjetja morala TEŠ plačevati za prevzem in sežig njihovih odpadkov. O številkah in finančnih kalkulacijah odgovorni (še) ne želijo govoriti.

Domačini so se medtem v strahu pred emisijami, ki bi lahko vplivale na zdravje ljudi in njihovo okolje, postavili na okope. Ne zaupajo rezultatom pripravljajoče se presoje vplivov na okolje, saj jo izdelujejo institucije, ki jih je izbral in plačal TEŠ. Poleg tega se v študijah bodoči vplivi na okolje napovejo z modeliranjem, nihče pa ne more z gotovostjo trditi, da zaradi strupenih izpustov čez 15 let ne bo negativih vplivov na zdravje prebivalcev, bojazni niza predstavnica Šaleškega eko gibanja Urša Menih Dokl.

»Prebivalci v dolini smo za namero sosežiga izvedeli šele konec lanskega leta iz medijev, kar vzbuja dvom o iskrenih namenih investitorja, da bi v postopke sosežiga vključil javnost. Glede na pretekle prakse in neuresničene obljube TEŠ dvomimo tudi o nadzoru nad vhodnimi surovinami SRF in odlaganjem nevarnih odpadkov, ki bodo nastali po sosežigu v kurišču in filtrih,« dodaja. Skratka, ne verjamejo, da so čistilne naprave in temperature v kotlih termoelektrarne dovolj visoke za sosežig, in ker so prepričani, da je dolina že danes preveč obremenjena z emisijami, novih preprosto nočejo.

Seveda je ta bojazen upravičena, priznava Tašler. »Pogoja, ki zagotavljata kontroliran sosežig, sta visoka temperatura in zadrževalni čas v kotlu. Če lahko zagotovimo, da bo vsak delec v kotlu vsaj dve sekundi podvržen več kot 850 stopinjam Celzija, bomo ta kriterij izpolnili. To bomo predvidoma potrdili s študijami. Poskrbeti moramo tudi za nadzorovano čiščenje dimnih plinov in za izpuste v okolje. Bloka 5 in 6 imata že danes vse potrebne čistilne naprave,« odgovarja.

Da so pomisleki lokalcev sicer legitimni, toda neutemeljeni, pa je prepričan izredni profesor na ljubljanski fakulteti za strojništvo dr.Andrej Senegačnik. Ob sosežigu so najpomembnejši sestava in kvaliteta goriva ter nadzor nad gorivom in izpusti. TEŠ ima vse potrebne naprave za čiščenje dimnih plinov in meritve škodljivih izpustov v dimnih plinih, zatrjuje profesor, ki se poklicno ukvarja z energetskim strojništvom in termoenergetiko. »Če se bodo sosežigali ustrezni nenevarni odpadki, povišanja škodljivih emisij ne bo. Da pa bo sosežig korekten še za okoliško prebivalstvo, bo potrebna tudi določena kultura upravljalca,« pristavi. Nekaj potrpežljivosti, predvsem pa veliko transparentnosti in dialoga.

Lokalno nasprotovanje namreč korenini tudi v slabem ugledu TEŠ, ki so ga vse od njegovega načrtovanja ustvarjali odgovorni za ta projekt. Ta je zaradi svoje preteklosti še vedno omadeževan in kot tak že vnaprej podvržen skepsi in revoltu. Ker je tudi vprašanje (so)sežigalnice družbeno (in politično) delikatna tema, svoje doda še »nimby« (not in my back yard, op. a.) učinek oziroma prepričanje, da, če je odpadke res treba sežgati, zakaj bi morali goreti prav na mojem dvorišču. Čeprav vsi ustvarjamo odpadke, se z njimi najraje nihče ne bi ukvarjal. Ključnim bojaznim lokalcev pa uradni podatki državnih institucij vendarle ne pritrjujejo.

Kolikšno okoljsko breme?

Okoljske statistike danes izpostavljajo TEŠ kot največjega industrijskega oziroma posamičnega onesnaževalca okolja, saj zaradi kurjenja velenjskega lignita, torej fosilnega goriva, največ prispeva k izpustom toplogrednih plinov. Zato bi ga bilo treba kar najhitreje ugasniti, zahtevajo okoljevarstveniki. Toda zraka TEŠ kljub vsemu ne onesnažuje, tako kažejo številke. »Kakovost zraka je odvisna od izpustov žveplovih oksidov (SOx), dušikovih oksidov (NOx) in prašnih delcev (delcev PM), ki pa jih v tej dolini ravno zaradi TEŠ ni,« poudarja Tašler.

V Velenju in Šoštanju je obremenjenost ozračja s prašnimi delci med najnižjimi v Sloveniji. Podatki Arso kažejo, da ima okolica Velenja, četudi leži v kotlini, relativno dobro kakovost zraka, celo boljšo kot, denimo, Koper. »Primerjava kaže, da je na Primorskem izmerjenih več preseganj mejnih vrednosti kot v Velenju in Šoštanju. Podobno kaže primerjava letnih ravni delcev. Ravni delcev PM10, izmerjene v Velenju, so bistveno nižje kot v drugih mestnih občinah, kar je glede na geografsko lego zelo nenavadno,« zaznavajo na Arsu.

Glavni viri prašnih delcev v ozračju so namreč promet in individualna kurišča. Ker slednjih v Velenju in Šoštanju ni, saj se mesti ogrevata preko daljinskega ogrevanja iz termoelektrarne, okoljsko obremenjujoče delce v to dolino prinese le promet. Že v Celju in vsej Savinjski dolini je drugače. Situacija je najbolj neugodna ob nizkih temperaturnih obratih, ker se ob tem ustvari zaporna plast, ki preprečuje razredčevanje izpustov. »Izpusti TEŠ so kontrolirani in izpuščeni prek visokega dimnika, ki jih v neugodnih vremenskih razmerah izloča nad zaporno plast, zato ne vplivajo na kakovost zraka. Individualna kurišča imajo, nasprotno, nizke dimnike in vsi izpusti ostanejo pri tleh,« pojasnjujejo na Arsu. »To pa še ne pomeni, da TEŠ ne onesnažuje ozračja,« pristavijo.

Že, že, toda neprimerljivo manj, odgovarja Tašler. »Če posameznik vrže kos lesa v peč, ta ne zgori pri zelo visokih temperaturah in kontroliranem dotoku zraka, zato so izpusti toplogrednih plinov iz posamičnih kurišč vsaj dvajsetkrat višji kot iz termoelektrarne. Vsa ta kurišča niso niti približno enakovredna eni večji kurilni napravi, kjer procesi izgorevanja potekajo nadzorovano pri maksimalnih izkoristkih, njeni izpusti pa so očiščeni. Po drugi strani jih je težko spremljati in jih spraviti v neko bilanco,« razlaga. Dokončen odgovor bodo dale študije.

In zdaj – k odpadkom

Če o vplivu sosežiga na okolje še ne morejo reči nič gotovega, pa je jasno, da bi pomenil »ogromen prispevek k reševanju problema, ki ga imamo v Sloveniji z odpadki, za katere je uporaba kot gorivo v tem trenutku najboljša okoljska rešitev«, priznavajo na agenciji za okolje. Po njihovi grobi oceni bi sosežig v TEŠ lahko predelal petkrat več odpadkov kot sežigalnica v Celju, s katero upravlja Energetika Celje.

To je edina prava sežigalnica v Sloveniji, v kateri sežigajo preostanek odpadkov savinjskih občin in komunalno blato iz celjske čistilne naprave, vsega 30.000 ton na leto. Deluje že dobro desetletje. Poleg teh (industrijske) odpadke sežigajo še v Lekovih tovarnah v Mengšu in Lendavi, v podjetjih Vipap Videm v Krškem in Albaugh Rače ter v Salonitu Anhovo. Vse skupaj sežgejo približno 250.000 ton odpadkov na leto, toda predvsem v Anhovem jih večino uvozijo iz Italije. Zmogljivosti TEŠ so bistveno večje od vseh omenjenih.

Ocene o tem, kolikšen del odpadkovnega kaosa, s katerim se pravkar spopada naša država, bi lahko rešil TEŠ s sosežigom, so različne in nihajo od petine do polovice, sogovorniki pa se strinjajo, da bi bil njegov prispevek nedvomno pomemben. V Sloveniji sicer na leto pridelamo nekaj več kot milijon ton mešanih komunalnih odpadkov, od teh jih je 650.000 ton primernih za termično in energetsko obdelavo, ocenjuje Senegačnik.

Koliko teh bi lahko pokurili v TEŠ, je sicer odvisno od zahtevanih lastnosti goriva. »Glede na zahteve po dokaj visoki kurilni vrednosti goriva bi lahko rešili največ polovico embalažnega problema. Problem nizkokaloričnih odpadkov bi verjetno ostal nerešen,« računa dr.Primož Gabrič, direktor sektorja za ravnanje s surovinami v družbi Kostak, ki je ena izmed dveh družb, kjer iz odpadkov pridelujejo gorivo. Druga je Surovina – odpadki, ki so bili namenjeni za predelavo, so pred dvema tednoma zagoreli v njihovem skladišču v mariborski četrti Tezno. Visokokalorična goriva so predelana iz mešane komunalne embalaže in nenevarnih industrijskih odpadkov. V glavnem je to plastična embalaža. Torej tisto, s čimer imamo v Sloveniji največ težav. Pri izgorevanju ne povzročajo dodatnih škodljivih emisij, je prepričan Senegačnik; pri sežigu plastenke iz polietilena nastaneta ogljikov dioksid in vodna para. Enako velja za denimo jogurtov lonček, ki je iz polistirena, pa za bombaž ali papir. Trdni nenevarni odpadki praviloma ne vsebujejo klora, flora ali težkih kovin. Nizkokalorična goriva pa so iz mešanih komunalnih odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati, dodaja Gabrič.

Srečko Bukovec, dolgoletni direktor Slopaka, ene izmed prvih družb, ki so se v Sloveniji ukvarjale z odpadno embalažo, ne dvomi, da bi s to potezo TEŠ zmanjšal svojo izgubo. A ne samo to, izplačalo bi se tudi družbam za ravnanje z embalažo, saj bi se jim znižali prevozni stroški in s tem izpusti iz prometa, ki obremenjujejo okolje. Trenutno družbe plačujejo, da te odpadke kurijo v tujini. »Sosežig v Sloveniji – v termoelektrarnah, cementarnah ali drugih objektih – nujno potrebujemo. Slovenija namreč že 15 let zamuja s sistemskimi rešitvami na področju ravnanja z odpadki, zato drugih rešitev kot sežig odpadkov preprosto ni več,« je jasen. Nadomestitev šestih odstotkov lignita z odpadki, ki imajo višjo kalorično vrednost, bi bil v tem trenutku in danih okoliščinah korak v pravo smer, predvsem pa najhitrejši korak, pravi.

S TEŠ v nizkoogljično družbo

Okoljevarstveniki si glede vprašanja sosežigalnice pravzaprav niso enotni. Tisti, ki ideji nasprotujejo, izpostavljajo predvsem načrte evropske komisije, ki naj bi po letu 2030 prepovedala prodajo plastike, ki tehnično ali ekonomsko ne bo primerna za recikliranje. To teoretično lahko pomeni, da po letu 2030 ne bomo imeli veliko za (so)sežigati, le še odpadno komunalno blato in tisto, kar bi ostalo po obdelavi. Četudi ne navaja alternativ, Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) medtem predvideva, da naj bi fosilna goriva v Sloveniji prenehali uporabljati do 2040 (predčasnega zaprtja TEŠ ne omenja), in ker plastični odpadki vsebujejo nafto, so kot taki fosilna goriva. Evropske strategije, ki jim bo morala slediti tudi Slovenija, medtem predvidevajo popolno razogljičenje ozračja do leta 2050.

V Nemčiji ta čas deluje 22 termoelektrarn, kjer sosežigajo gorivo iz odpadkov. Nemčija naj bi že do leta 2038 nehala kuriti premog, a to ne pomeni, da bo tedaj zaprla tudi vse termoelektrarne, saj si zaradi pomanjkanja alternativnih virov in energetskega pomena termoelektrarn tega ne more privoščiti. »Zato raziskujejo možnosti uporabe alternativnih goriv, kot so denimo biomasa in predelani nenevarni odpadki. Sočasno iščejo nove tehnološke rešitve, ena takšnih je uplinjanje in s tem ustvarjanje sinteznega plina. Njihov cilj je ohraniti energetske lokacije in to želimo tudi mi za lokacijo TEŠ,« strategijo razgrne generalni direktor TEŠ Viktor Vračar.

Neizogiben prehod v nizkoogljično družbo ne bo poceni, ne za posameznika ne za družbo. Naše življenjsko okolje ni prilagojeno zahtevam podnebnokriznega obdobja. »V vsakem primeru za načrtovane spremembe, za prehod v nizkoogljično družbo, potrebujemo vir financiranja, ki ga brez TEŠ nimamo,« trdi Tašler. Ironija hoče, da je prav TEŠ zaradi svojih izpustov toplogrednih plinov velik vplačnik emisijskih kuponov v podnebni sklad. Letno proizvede med 3,8 in 4,2 teravatne ure električne energije in posledično plača približno 4 milijone kuponov. Trenutna (borzno oblikovana) cena kupona se giblje okrog 26 evrov, kar pomeni, da bi TEŠ samo letos vplačal več kot 100 milijonov evrov. Lani je bila cena kuponov okrog 27 evrov na tono, TEŠ je v podnebni sklad vplačal približno 108 milijonov evrov. Prav TEŠ je lahko nazadnje tisti, ki bo prispeval k skupni čistejši prihodnosti, čeprav danes zanjo predstavlja predvsem coklo.