V EU že dolgo pravijo, da je za pogajanja, ki se bodo začela v ponedeljek (2. marca) in končala konec oktobra, da bi do konca leta oziroma ob prehodu s simboličnega na dejanski brexit imeli dovolj časa za ratifikacijski proces, verjetno premalo časa. Že dolgo tudi pravijo, da je Britanija tista, ki je vsilila ta nepotrebni skrajni rok, ki pa se je pravkar v bistvu še skrajšal. Z izsiljevalsko politično motivirano grožnjo britanske konservativne vlade.
Vrnitev brexitske vojne?
Premier Boris Johnson je na dan, ko je njegova vlada javno objavila strategijo za ta pogajanja, v ogenj v parlament strahopetno poslal ministra Michaela Gova. Ta je bil eden od vodilnih ideoloških jezdecev brexita in se je z brexitskega sedla tudi sam potegoval za premierski položaj. Celo dvakrat. Zdaj je v imenu vlade v bistvu obnovil brexitsko vojno z EU in prazno brexitsko frazeologijo, za katero se slabo skriva trdi brexit brez dogovora. »Britanija si želi,« je dejal, »celovit dogovor o prosti trgovini v desetih mesecih.« Dodal pa, da britanska vlada ne bo sprejela nobene uskladitve z zakoni EU in da ni pripravljena trgovati z britansko suverenostjo. Podlaga EU za pogajanja, objavljena pred dvema dnevoma, ima 48 strani. Že Boris Johnson se je nanjo odzval hladno, rekoč, da je pripravljen oditi s pogajanj. Gove je tej grožnji dodal čas. Junij. Malokdaj se zgodi, da pogajalci grozijo s prekinitvijo pogajanj še pred njihovim začetkom.
Britanija hoče biti Kanada (ali Japonska ali Južna Koreja)
Britanska strategija za ta pogajanje je krajša. Na prvem mestu je trditev, da se Britanija ne bo pogajala o nobenem »aranžmaju«, v katerem ne bi imela nadzora nad svojimi zakoni in političnim življenjem. Britanski cilj so trgovinski odnosi z EU, podobni tistim, ki jih ima s Kanado, Japonsko in Južno Korejo. Britanija ne bo pristala na nikakršno jurisdikcijo zakonov EU ali evropskega sodišča v Britaniji. Britanija se bo odločila za pravila Svetovne trgovinske organizacije v okviru podobnega dogovora, kot ga ima EU z Avstralijo, če na pogajanjih ne bi bilo napredka o celovitem dogovoru. Britanija bo tudi zahtevala ločeni dogovor o ribolovu, ki bo »zrcalil dejstvo, da bo Britanija postala neodvisna obalna država ob koncu leta 2020«. Britanija zahteva tudi ločene dogovore o letalstvu, energetiki in priseljevanju, kar se prav tako ne ujema s pogajalsko podlago EU, saj se zavzema za en sam dogovor, ki bi pokrival vse.
Johnson bi rad počel stvari drugače in bolje
EU v svoji strategiji pričakuje, da bo Britanija ostala usklajena s pravili EU glede državnih subvencij industriji, okoljevarstvenih standardov in delavskih pravic. Poudarila je, da bi moral dogovor vsebovati ohranitev visokih sedanjih in bodočih standardov EU. Johnson se je odzval s trditvijo, da je cilj »tega, kar delamo (besedo brexit je tako rekoč prepovedal, tudi sebi, op. p.), da bi stvari počeli drugače in bolje. Vse, kar hočemo, je vzajemno priznanje visokih standardov in vzajemen dostop do trga. Od EU ne bomo zahtevali, da sledi kateremu koli delu britanske zakonodaje, zato je nesmiselno, da bi EU to zahtevala od nas.« Med vsemi domačimi odzivi najbolj prav zvenijo besede predstavnika škotske vladajoče stranke SNP, ki je ocenil, da Johnsonova strategija za dogovor o trgovinskih odnosih ni nič drugega kot »načrt za ljubljeni odhod brez dogovora, ki je dejanska ambicija brexitskih fanatikov«. Vsi kritiki tudi poudarjajo, da bi ta zelo škodoval britanskemu gospodarstvu. Kot bi pozabljali, da brexit ni gospodarski, ampak politično-ideološki projekt evroskeptične desnice, ki je posvojila brexitskega heroja Johnsona.
