Ljubljanska grafična šola ima, skupaj z grafičnim bienalom, pri nas bogato tradicijo, a se njene sledi v zadnjih letih izgubljajo. »Mnogi smo bili nezadovoljni z lanskim grafičnim bienalom, v katerem so se izgubile osnovne značilnosti te umetniške zvrsti. A v tujini je grafika obdržala svoj pomen, svoje tehnike,« je povedala Olga Butinar Čeh, kustosinja galerije Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU).
V izboru predstavnikov najnovejših domačih grafičnih poetik tokrat izpostavljajo Miho Eriča (1991), Aljo Košar (1990), Natalijo Juhart (1992), Anito Indihar Dimic (1965) in Miho Perčiča (1972), za katere je grafika – vsakemu z drugega zornega kota – izrazito aktualen izziv.
Zaupanje v klasične tehnike
Individualne poetike izbranih ustvarjalcev pričajo prav o zaupanju v izročilo klasičnih grafičnih tehnik, poudarja tudi kustos Milček Komelj: »Njihovo inventivno izrabo grafičnih možnosti izpričujejo različni posegi na isti osnovi ali odtiskovanje iste matrice v različnih barvah. Lesoreznim odtisom pa lahko daje svojevrstno unikatnost tudi ročno koloriranje.« V njihovem delu z zamaknjeno poetičnostjo, estetiziranjem vidnega, srhljivostjo in fantastično imaginacijo razkriva predvsem današnje doumevanje sveta.
Staro, a novo
Miha Erič se denimo predstavlja s serijo linorezov, ki – tako na vsebinski kot na tehnični ravni – puščajo vtis arhaičnosti in pravljičnosti, a z vnosom motivov, kot so računalniki, žerjavi in leteči krožniki, obenem nekoliko apokaliptično slika našo negotovo prihodnost. »Človeške figure in ozadja so izrezljani izjemno precizno, zato najprej pomislimo, da je avtor, ki se tako suvereno spogleduje s surrealističnostjo in grotesko, tudi z motiviko smrti, že star, a v resnici mladi Erič govori o sodobnem vsakdanu,« dodaja Olga Butinar Čeh, ki izpostavlja tudi njegovo ekspresivno barvitost.
S svojim pogledom sega v prihodnost tudi Miha Perčič, ki postavlja na ogled svoj cikel planetov, narejenih z barvnim sitotiskom in visokim tiskom. To je avtor, ki ga barva od nekdaj zelo zanima, v jedru njegovih grafik je barvno označen krog, ki skrivnostno, pritajeno strmi v gledalca. »Nič čudnega torej, da Mars obarva tipično rdeče, okrasti Jupiter odene v meglice, dogajanja polno Venero v zeleno… Zemljo izpusti iz svoje serije, pomenljivo pa jim doda neznani temni planet.«
Odsotnost človeka
Še precej bolj abstraktno, s pomočjo barvne akvatinte, pristopa h grafiki Anita Indihar Dimic, katere aluzije stopajo pred gledalca kot svojevrstne barvne lepljenke, ki ne bi bile tuje niti ustvarjalcem iz časov kubizma, futurizma… »Zabrisane figure, tihožitna izhodišča in abstrahirane forme avtorica v različnih, postopnih plasteh brutalno, skoraj vehementno postavlja na krhek grafični list,« komentira sogovornica.
Njen vizualni jezik je v nekem smislu soroden Nataliji Juhart, katere poetika prav tako temelji na arhitektoniki geometriziranih oblik in barvnih ploskev. Pripoveduje zgodbo arhitekture Benetk, očitna odsotnost človeške figure, pa tudi rastlin ali živali, pa priča ravno o človekovih urbanih posegih v prostor.
Razstavo zaokrožajo jedkanice manjšega merila Alje Košar, katere pristop je popolnoma nemimetičen, figura je sploh ne zanima, v ospredju so zračno krhke asociativne podobe. »A z nanosi barvnih potez ter pik in pack, ki jih je nanizala na likovno površino, je dogajanje na njenih grafičnih listih kljub abstrakciji izjemno burno. Pozornost gledalca pritegne enako intenzivno kot denimo Erič, ki je pri uprizarjanju občutij sodobne družbe precej bolj narativen,« še sklene sogovornica.
