Vladimira Bratuž Furlan - Laka, ki je bila po izobrazbi tudi arhitektka, je bila umetnica s konca prejšnjega stoletja, ki ji javnost ni posvetila dovolj pozornosti, kot se pogosto izkaže pri ustvarjalkah ženskega spola preteklih obdobij. V Galeriji ZDSLU (Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov) so zato v okviru tokratne pregledne razstave ljubiteljem, poznavalcem umetnosti in širši javnosti želeli predstaviti vrhunska dela umetnice in njen odnos do kiparstva.
Razstavo so pripravljali umetnostna zgodovinarka Judita Krivec Dragan, ki je Lako poznala, veliko z njo delala in napisala uvodni tekst, muzejski svetnik in poznavalec kiparstva pri nas Aleksander Bassin, ki je dodal strokovni tekst in bil urednik kataloga, kustosinja ZDSLU Olga Butinar Čeh, ki je pripravila pregled avtoričinega življenja in delovanja, ter kiparka Mojca Smerdu, ki je zasnovala idejni projekt razstave. Področje dela umetnice je bilo zelo široko, obsegalo je arhitekturo, kiparstvo, keramiko in industrijsko ter unikatno oblikovanje. Posebej je treba omeniti arhitekturne projekte, za katere pa je treba stopiti iz galerije.
Znamenita riba
Kiparka in arhitektka Vladimira Bratuž Furlan (1923–2006) je pripadala zadnji generaciji Plečnikovih učencev, bila je njegova priljubljena učenka, saj je imela občutek za prostor in detajle ter poznavanje klasične umetnosti in domačega izročila. Vzporedno je študirala na dveh fakultetah, poleg arhitekture je obiskovala akademijo za likovno umetnost, kjer je bil njen mentor kipar Frančišek Smerdu. V prvih letih po diplomi je bila asistentka prof. Jožeta Plečnika na fakulteti in je zanj modelirala njegove projekte ter z njim pogosto sodelovala pri tistih delih, ki so vključevala arhitekturno plastiko.
Te izkušnje so jo pripeljale do izjemne stvaritve, ki je zaznamovala otroštvo številnih ljubljanskih otrok pa tudi mikrolokacijo v Tivoliju, neprekosljive ribe, o kateri je Judita Krivec Dragan med drugim zapisala: »…ne moremo mimo znamenite ribe iz leta 1958, za tisti čas izjemno sodobnega pogleda na skulpturo, ki ni namenjena muzejskemu ogledovanju 'ne dotikaj se', temveč življenju – otrokom za igro.«
Arhitektka si je postavila tudi svojo hišo v zelenju v središču Ljubljane, ki z modernimi, predčasnimi in izčiščenimi potezami odraža kreativno osebnost ustvarjalke. Gre za njeno največje in najbolj intimno delo, o katerem je Aleksander Bassin v katalogu med drugim zapisal: »Njen razgibani, skoraj corbusierjevsko navdahnjeni in začrtan v usklajenih proporcih fasad, balkona in zastekljenih površin, kljubuje Moj dom – Lakino bivališče; med brezami in drugo vrtno naravo v nemi monumentalni govorici za vedno priča o talentu ustvarjalke.«
Njene stvaritve so brezčasne, zato je pomembno, da so v Ljubljani ob koncu preteklega leta postavili še eno ribo, zdaj na Gallusovem nabrežju. Vprašanje je le, koliko je dopustno, upravičeno in smiselno, da replika ne sledi povsem originalu avtorice. Njen Moj dom igra svojo dramo med zelenjem v upanju, da ne bo pozabljen…
