Mlada umetnica z Jesenic Helena Tahir je pri stanovskih kolegih pred dnevi dobila pomembno potrditev, da je na pravi poti: podelili so ji priznanje za mladega avtorja Majskega salona ZDSLU 2018. Letos je bila v fokusu čedalje bolj popularna umetniška grafika, Tahirjeva pa v moderno grafiko prinaša svojevrstno svežino, ko si znotraj že znanih tehnik izmišlja nove ustvarjalne postopke. Nagrajeno delo Grafika 3 (2015, barvni linorez in ročni tisk) iz serije Osvetlitve bo še do jutri na ogled v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi. Priznanje ji je prineslo tudi udeležbo na skupinski razstavi nagrajencev v Galeriji ZDSLU prihodnje leto.
Tahirjeva končuje podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leto dni je bila na študijski izmenjavi v Portu, zadnji dve leti v Leipzigu. Veliko je razstavljala doma in v tujini. S samostojno razstavo Poetika otroštva se bo od srede naprej predstavljala v Ravnikar Gallery Spaceu. Pogledi otrok na portretih odsevajo to, kar je v otroštvu, ko je odraščala v večkulturni (iraško-slovenski) družini, občutila tudi sama – nepripadnost okolju in posledično negotovost o lastni identiteti.
Ravnotežje v ustvarjalnem kaosu
Najprej se je hotela umetniško profilirati kot plesalka sodobnega plesa, v mladosti je plesala tudi klasični balet. Risati je začela pravzaprav pozno, šele ko se je začela pripravljati na sprejemne izpite za likovno akademijo, kjer se je sprva precej iskala in dvomila o sebi. »Dobro sem risala portrete, zgledovala sem se po renesančnih mojstrih, zanimale so me tehnike, moji sošolci pa so bili precej drugačni, izražali so se abstraktno, konceptualno. Vseeno sem vztrajala, zdaj mi to tradicionalno znanje omogoča, da gradim vsebino, ideje. Za zdaj še dodajam, potem bom pa začela odvzemati.«
Odslej bo slikarstvo tudi poučevala, saj išče ravnotežje; ugotovila je, da pogreša stike z ljudmi, delo v ateljeju je samotarsko, misli kaotične, postopki pa dolgotrajni. Ko se projekta loti, ga hoče končati v enem zamahu, ne dela velikih premorov. In zanima jo marsikaj, ta razpršenost pa se odraža v njenih ciklih, kjer odpira veliko vprašanj, uporabi veliko tehnik in stilov. Noče se omejevati, hoče ostajati odprta: »Tisti, ki so videli moje skice, pravijo, da so svet zase. Zanimivo, ker veliko časa in truda vložim v svoje projekte, pa jih pogosto ne navdušijo tako kot skice, ki sem jih naredila hitro in za sprostitev.«
Z barvicami in linorezom je spletla globljo vez. Na tokratni razstavi v galeriji Ravnikar bodo na ogled samo nove grafike in risbe s svinčnikom v tehniki frottaga. »Te nove grafike vidim kot dodatek k seriji barvnih risb v ciklu Destruction.«
Natančno branje
Posebnost so njeni portretiranci, ki se pojavijo v različnih ciklih in izhajajo iz tujih kultur, »morda zaradi njihove lepote, ki je pri vsakem edinstvena«, izrezala pa jih je iz različnih revij, ki jih je dobila iz stričevega antikvariata. S temi in še drugimi motivi se potem igra, izdeluje kolaže, ki služijo kot skice za njene poznejše grafike. »Pri ustvarjanju se kar prepustim in stvari se zgodijo same od sebe, se smiselno povežejo. V bistvu se učim o sebi skozi svoja dela. Pri zadnjih delih sem se še najbolj omejila, ko sem predse postavila figuro otroka v porušenem svetu. Bolj gre za občutek, ki ga želim izraziti.«
Sama se stilno nerada opredeljuje, prej je »realistka« kot »nadrealistka«, kar včasih sliši, vsekakor pa so njena dela večplastno simbolna (kot tudi večplastno uporablja tehnike tiska pri grafikah) in zato interpretativno odprta; nekaterim se zdijo tudi socialnokritična, a to ni bil umetničin namen. Je izjemno natančna, fragmentarna, njene realistične figure so postavljene v kaotično brezčasnost, obkrožene s številnimi predmeti, ki gledalca prisilijo v natančno in počasno branje. Grafike so na platnih velikih dimenzij, domiselno pa jih je natisnila tudi na filc, kar je ne nazadnje priročno za transport, ker se ga preprosto zvije.
