Ko prispe v severnonemški Kiel, sta sicer tako njegova kariera kot njegovo intimno življenje v krizi. O prvem priča dejstvo, da ves čas obupano čaka na odgovor o poslu v Južni Koreji in da ima blokirane kreditne kartice, o drugem dejstvo, da ga obseda misel na bivšo punco, katere starši so ga zavrnili, ki jo je ves čas varal in ga je zato nagnala ter ima že novega partnerja. Ta njegova nestabilnost naj bi koreninila v agresivnem očetu in alkoholičarski materi. Zaradi vsega tega se mu celo zakotni Kiel kaže kot dobra priložnost za nov začetek: ostareli prijatelj mu priskrbi delo, lokalni politik z visokoletečimi cilji mu obljublja zajetno pogodbo, na obzorju je že nadvse privlačna Anneli…
Do tu nas avtor prepričljivo vodi skozi svet, kjer se frizirajo videz, čustva in ideje, ki nam jih potem servira javna podoba ljudi. Toda točka, ki Parkerju svet postavi na glavo, je precej stereotipna: v nekem stanovanju/klubu, kjer se mečka z Anneli, se jima v maniri alfa samca v postelji pridruži politik, trojček pa nato napade ljubosumni dekletov bivši partner, ki ga politik v silobranu ubije. A v priporu se kot osumljenec znajde Parker, ki mu, kot očitnemu žrtvenemu jagnjetu, slabo kaže… Ta precej trivialni padec iz sreče v nesrečo nato nasledi zaporsko maltretiranje in Parkerjevo iskanje tolažbe v – Bibliji.
Roman, ki govori o odtujenosti, ki jo kot stranski produkt terja tovrsten uspeh, in ki v zameno ponuja le drage blagovne znamke, dvomljive posle, infantilno željo po ugajanju, izgubljenost in nezmožnost kakršne koli trdnejše vezi, se konča z ex machina izpustitvijo iz zapora, ki ji botruje pričanje Anneli v njegov prid. Parker se vrne v ZDA in požanje uspeh s svojo novo knjigo, v kateri popisuje svojo vpletenost v smrt in muke v priporu, spoznanja o smislu življenja… Znova torej monetizira svojo izkušnjo. Iz hvaležnosti pa se celo poroči z nosečo Anneli in načrtuje družinsko življenje v Nemčiji. A v zadnjem stavku knjige izvemo, da je končno dobil sporočilo, iz Seula. Nov krog se torej lahko začne.
Roman Parker se torej razpusti tako klišejsko kot protagonist Parker. Škoda.
