Ameriški pisatelj Kurt Vonnegut (1922–2007) velja dandanes za klasika moderne književnosti, zlasti po zaslugi znamenitega protivojnega romana Klavnica pet (1969), v katerem je literarno obdelal izkušnjo zavezniškega bombardiranja Dresdna med drugo svetovno vojno, ki ga je doživel kot vojni ujetnik na prisilnem delu. Toda ta uspešnica, s katero je postal tako kontrakulturna ikona kakor mednarodno uveljavljen umetnik, je bila že njegov šesti roman; Vonnegutova pisateljska pot, na katero je stopil po krajšem obdobju novinarskega in publicističnega delovanja, je namreč pred tem trajala že kaki dve desetletji, na njej pa je bilo prav toliko padcev kot vzponov – njegova prva daljša dela, od distopičnega romanesknega prvenca Klavirski avtomat (1952) do romanov, kot so Sirene s Titana (1959), Mati noč (1961) ali Mačja zibka (1963), kljub pretežno naklonjenim kritikam niso imela večjega uspeha in sredi 60. let je že resno razmišljal, da bi se nehal ukvarjati s pisanjem. Do takrat si je namreč preživetje zagotavljal predvsem s kratkimi zgodbami, ki jih je pisal za različne ženske in družinske revije, kakršne so bile v 50. letih prejšnjega stoletja nadvse priljubljene, a so začele z vzponom televizije postopoma zamirati – s tem pa je usahnil tudi bistveni vir njegovih prihodkov.
Arheologija neke pisave
Prav kratke zgodbe z začetka njegove kariere so po tem, ko je dosegel širšo prepoznavnost, ostajale manj opazen del Vonnegutovega opusa, čeprav jih je približno polovico postopoma izdal v različnih knjižnih zbirkah (pisal pa le še redko), še več tovrstnih izdaj pa je sledilo po njegovi smrti. Toda res celovit vpogled v ta del njegove ustvarjalnosti so ponudile šele Zbrane zgodbe, ki sta jih leta 2017 pripravila in uredila njegova dolgoletna prijatelja Jerome Klinkowitz in Dan Wakefield, v prevodu Branka Gradišnika pa smo jih zdaj v dveh debelih knjigah založbe Sanje dobili tudi v slovenščini. Gre za skoraj sto besedil, ki so večinoma nastala v začetku druge polovice prejšnjega stoletja, nekaj pa tudi kasneje; med njimi so tako tista iz revij kot iz različnih antologij, nekatera so bila objavljena šele posthumno, kar nekaj pa jih je bilo še neobjavljenih in naknadno odkritih v avtorjevi zapuščini.
Vsekakor gre za izredno zanimiv podvig, katerega vsebino je mogoče opazovati z več zornih kotov; na eni strani se skozi te zgodbe ponuja vpogled v ameriški povojni kulturni mainstream (ker so bile pisane za široko občinstvo, se je moral Vonnegut v njih vsaj deloma prilagajati večinskemu okusu in pričakovanjem urednikov), po drugi jih je že mogoče brati kot svojevrstno vivisekcijo »ameriškega sna«, ki se ji je ta »razočarani idealist« očitneje posvečal v svojih bolj znanih delih; navsezadnje pa se skozi njih odstirajo tudi korenine avtorjeve poznejše literarne veličine.
Premišljevanje človeškega
V teh kratkih zgodbah se namreč že nakazujejo nekatere stilistične poteze, značilne tudi za njegov poznejši romaneskni opus, kot na primer stvarna, jedrnata in jezikovno preprosta pisava, prepoznavna etična drža, začinjena z jedkim humorjem, a tudi različni tematski poudarki, kakor je vprašanje posameznikove svobodne volje oziroma njegove vpetosti v širše okoliščine, na katere nima vpliva in se jih niti ne zaveda, kot je v zaostreni obliki prisotno v Sirenah s Titana, Klavnici pet ali Zajtrku prvakov (1973).
Kot prepoznavne Vonnegutove podpise pa lahko v njih najdemo tudi ponavljajoče se kraje, kot je denimo izmišljeno industrijsko mesto Ilium (ki ga pozneje srečamo tudi v številnih romanih), ki deluje kot nekakšen simbol vse bolj odtujene družbe, domislice (kakršni so saloni za »etične samomore«, h katerim oblast spodbuja prebivalce prenaseljene države v zgodbi Dobrodošla v opičnjaku) ali osebe – podobno kot se nekateri liki v bolj ali manj vidnih vlogah pojavljajo v več Vonnegutovih romanih (najbolj znan je gotovo Kilgore Trout, pisec znanstvenofantastičnih zgodb, ki do objave pridejo le kot tekstovno mašilo v pornografskih revijah), tudi mnoge zgodbe povezujejo isti protagonisti, naj gre za monterja oken, kapelnika gimnazijske godbe na pihala ali svetovalca za finančne naložbe. Predvsem pa se že v teh zgodnjih besedilih kaže Vonnegutova občutljivost za vse, kar je človeško – pa naj gre za satiričen družbeni komentar, zabeljen s ščepci absurda, ali toplo ironijo, s katero se ozre na tegobe slehernika.
