Romaneskni prvenec finsko-estonske pisateljice Sofi Oksanen je v času izida leta 2003 pritegnil nemalo pozornosti zaradi tematiziranja kočljivih odnosov med Finsko in Estonijo, ko je bila slednja še del Sovjetske zveze (SZ). Pri tem ne gre toliko za politiko kot za njen vpliv na vsakdanje življenje prebivalcev na eni in drugi strani železne zavese. Pripovedovalka Anna, hčerka Estonke in Finca, mora svoj izvor skrivati, saj je povezan z družbeno stigmo estonskih oziroma nasploh sovjetskih žensk na Zahodu: tiste, ki želijo ubežati pomanjkanju in revščini sovjetske »velesile« ali si zgolj olajšati dostop do zahodnjaških dobrin, prodajajo svoje telo Fincem v upanju, da bodo našle takega, ki jih bo pripravljen zadržati dlje kot za eno noč. Stereotip se še posebno globoko zarije pod kožo pripovedovalkine matere Katariine, ki se skuša čim bolj neopazno integrirati v finsko družbo in hčerki strogo prepove kar koli, kar bi jo v očeh drugih lahko izdalo za »Rusinjo« (»Na Finskem ne kaže razglašati dejstva, da si Estonec.«). Ne zaveda pa se, da s tem hčerko oropa za konstitutivni del identitete in jo reducira na zgolj telo, ki se mora imeti nenehno pod nadzorom, da je ne bi kdo niti ponesreči povezal s »takšnimi ženskami«, kot jim sama pravi. Annin prehranjevalni režim je opisan kot posledica občutka izgube nadzora nad lastnim življenjem, ki se kmalu prevesi v bolezensko stanje, »bulimareksijo«, spoj bulimije in anoreksije, v ambivalentno metaforo strahu in varnosti.
Sofi Oksanen odnos do telesa primerja z ideologijo nenehnega nadzora sovjetske oblasti. Naslovne krave se nanašajo na sovjetski vic: v SZ naj bi bilo vsega v izobil...
