Hace: Podpiramo smisel akcije, in sicer, da so prazniki, ki smo jih nekoč imeli za intimne, res postali preveč skomercializirani, postali so biznis, reklama za nogavice ali pralne stroje. Elevators smo tipično netrendovski bend, ki ne dela zato, da bi ugajal trenutnemu okusu glasbene industrije, temveč delamo glasbo, kakršna nam je že od nekdaj všeč.
Redko nastopate, še redkeje izdajate albume. Kako to?Klarić: Vsak od nas je tako zaseden z drugimi glasbenimi projekti, da smo že pred nekaj časa to skupino potisnili na stranski tir in ne razmišljamo o njenem razvoju. Imamo še kakšna dva, tri koncerte na leto, če nas kdo pokliče in povabi na oder, želje po nekem novem albumu pa zadnje čase nimamo.
Hace: Po koncertu z Big Band RTV Slovenija v SiTi Teatru januarja lani je padla ideja, da z njimi posnamemo še album. Projekt je že nekaj časa v delu, upam, da nam ga letos uspe končati. Sam bi še rad, da bi nam do konca leta uspelo narediti nekaj komadov, s katerimi bi prihodnje leto zaznamovali 20-letnico izdaje našega prvega albuma.
Peščica vaših koncertov je običajno razprodana.Klarić: Privabljamo tisto občinstvo, ki je doživelo koncerte na našem vrhuncu, kar je zanj posebno doživetje. Ljudi to res »zmiga«.
Hace: Naše duše so zelo dobro odtisnjene v albume in glasbo, ki smo jo ustvarjali. Vsak od nas je vedno sodeloval še s kom drugim, Elevators pa so nekako naša primarna zgodba. Tako jih vsaj jaz doživljam. Mnogokrat, ko gremo igrat in prevetrimo repertoar, povabimo s seboj različne goste, Tinkaro Kovač, Josipo Lisac, Ano Berjak, Aphro Tesla, s katerimi pesmi predstavimo v novi različici. Od zadnjega singla je minilo že devet let, a naša glasba še vedno živi, kar se mi zdi fascinantno. Očitno gre za muziko, ki ni »instant«, temveč ima daljši rok trajanja.
So sodelovanja s paleto različnih glasbenikov za vas izziv, saj vas pripravijo do ustvarjanja malce drugačne glasbe?Hace: Večine se tako ne lotimo načrtno, pač zgodijo se, mi pa sprejmemo izziv. Sodelovanja te lahko zgolj obogatijo.
Tako ste leta 2014 z Rudijem Bučarjem nastopili celo na Emi. Ne delujete ravno skupina za festivale…Hace: On še manj kot mi…
Je bila izkušnja vendarle dobra?Klarić: Vsekakor. Smo profesionalni glasbeniki, podpisani na številnih albumih – kot posamezniki ali del skupine – in se lahko obrnemo v vse strani, a običajno glasbo oplemenitimo s tem, kar smo.
Kako pomembna je ta medsebojna podpora s sodelovanji pri slovenskih glasbenikih?Hace: To je prednost naše male scene, velike kot četrt kakšnega velemesta. Če ne sodeluješ z drugimi, ne bogatiš, pa še vrata si zapiraš. A to nikakor ne pomeni, da je treba pritrditi vsaki prošnji za sodelovanje. Na večji sceni so taka sodelovanja težja, saj zaradi turnej zmanjkuje časa. Je pa naša majhnost na neki način tudi zlata kletka, ki nas zavira pri resnem premiku čez meje. Poleg Avsenikov mi glede uspeha v tujini na pamet padejo samo še Laibach. Hitro nam postane udobno, od glasbe se da tudi živeti.
Jani Hace, omenili ste, da niste nikoli podlegali trendom ter ustvarjali instant glasbe. Včasih se zdi, da danes vsa (popularna) glasba zveni enako. Lahko pričakujemo še kaj novega ali smo obsojeni na ponavljanje enega in istega?Hace: To je tako, kot bi se spraševali, ali lahko kaj novega pričakujemo pri knjigah. Absolutno lahko! Neprestano nastajajo nove zgodbe, ki so plod časa, v katerem nastanejo. Prihajajo nove melodije, kombinacije, predvsem pa nov zvok. Vsaka generacija, ki zraste z novo tehnologijo in tehniko, se nanjo odzove na svoj način. Morda res ponavlja določene vzorce od prej, a jih zapakira v novo obliko. A ker v svetu največje hite ustvarja malo večja ekipa ljudi, se morda zdi, da vse zveni enako. Pri svetovnih lestvicah se zdi, kot bi jih skopiral, enake pesmi so priljubljene tako v Kanadi, Veliki Britaniji kot Avstraliji. Ni barvitosti. Še en dejavnik so komercialni radii in televizije, ki neprestano predvajajo nekaj sto pesmi, drugo za drugo, vsak dan iste… »Izračunajo«, katerih 500 komadov deluje, in jih vrtijo.
Klarić: Vse se je globaliziralo, z internetom se je okno v svet glasbe odprlo na stežaj. Ko smo bili mladi in smo začeli igrati, smo imeli na dosegu le tiste plošče, ki so bile na voljo pri nas. In tudi to je delalo glasbo barvitejšo – Slovenci smo imeli drugačno glasbo kot Rusi ali Italijani. Tudi Evrovizija je nastala zaradi tega, da bi prikazovala barvitost evropskih narodov, danes pa hočejo nanjo vsi prijaviti podobno pesem.
Danes že vsak računalnik omogoča domači studio in ustvarjanje glasbe, a se izdelek nato znajde v poplavi drugih. Je mladim zato danes težje ali lažje?Hace: Če imaš svoj studio, verjetno tudi sam promoviraš glasbo, kar pomeni, da moraš obvladati družbene medije. Nekateri mulariji to dobro uspeva tudi pri nas, mi pa to jemljemo kot neki dodatek. Imeti domači studio pa je bila naša večna želja. Sam sem se v 80. letih naučil snemati na štirikanalnih kasetofonih. A ker nisi mogel sestavljati različnih delov, je bilo treba komad zaigrati od začetka do konca. Ko pogledam nazaj, je bila to zelo dobra šola. Danes je glede tega lažje, a moraš po drugi strani znati zmanipulirati zvok, kar spet ni enostavno. Orodja moraš znati uporabljati, z njimi narediti nekaj, kaj je dobro, ne pa da ponavljaš nekaj, kar je pred teboj naredilo že na tisoče ljudi.
Klarić: Meni se zdi super, da imajo danes lahko studio tudi tisti z manj denarja ali podpore. Res je zaradi tehnologije veliko več glasbenikov, ki znajo igrati različne sloge, število bachov in beethovnov, torej genijev, ki glasbo na neki način premikajo naprej, pa se s tem ne viša in je še vedno izjemno nizko.
