Užitek zaznavanja se estetsko dopolnjuje v prizorih, kjer so odkrite plasti resničnosti, ki jih lahko vidi le svečenik – šaman. Gledalci smo tako soočeni z globino občutenja sveta, kar ima (samo)zdravilne učinke. Pred nami so prizori obogatene realnosti, kjer se preteklost in prihodnost, tostranstvo in onostranstvo prepletata v neskončnem utripu. To je svet brez boga, ker je sveto povsod v živi in neživi naravi. Arhitekture in krajina pulzirajo skupaj s cestami, živalmi, človečnjaki, hermafroditi in rastlinami, vse seva z energijo, ki se ne konča, saj je vse pretočno in neskončno živo. Tu so prizori izgubljenih ritualov in mitov, ki vzpostavljajo harmonijo človeka in narave iz mitskih časov brez vojn, socialnih razlik, boga, cerkva, palač in institucij. Halucinogeni prizori so kakor vizije, ki se skozi zaprto simboliko sanj lahko razkrijejo gledalcu, tako kot so se šamanu.
Šaman ve, da ima ogenj neskončno moč preobrazbe. Ogenj je hkrati materialen in duhoven – neoprijemljiv. Drugi del razstave v Kibli v Narodnem domu je v prostoru, ki ni preveč primeren – del razstave je med mizami v baru, preostalo v večjem prostoru, ki pa ga zastirajo stebri. Tu so razstavljene velike slike, ki merijo tri metre in več v dolžino. V primerjavi z malimi deli v artKITU so ta monumentalna dela veliko bolj izčiščena, premišljena; tu ni sledi o majhnih impulzivnih improvizacijah, ki se nadaljujejo v kolaže, nobenih vložkov ni, le čisto figurativno slikanje. Te novejše slike zrelega slikarja so nekoliko bolj umirjene, z nekaj izjemami še vedno udarne in skrivnostne ter onstran naše realnosti. Tu so boleči spomini, interpretacija alkohola, izločenosti iz družbe, prizori šamana v dialogu z duhovi, tam so njegovi tipični homunikuli in človečnjaki, ribe, kosi mesa, vse pogosto poplavljeno ali v ognju – središču skupnosti in s simbolnim nabojem.
Marko Jakše tudi s to razstavo kaže, da se zavest le počasi prebuja. Z neomajno močjo domišljije še vedno gradi svojo realnost, z metaforami in simboli zbuja radovednost in občutenje silnega življenja pod površino materialne zavesti. Tu ni odgovorov, so le namigi na ozaveščeno kompleksno notranje življenje človeka. Nosijo težo življenja in civilizacije, ki govori o napredku, a šaman ve, da so s pospešenim razvojem tudi sile razkroja močnejše in da bo težko vzpostavil harmonijo v družbi. S prebujanjem posameznika in samozdravljenjem, ki jih ti prizori spodbujajo, pa smo bliže umetnikovi viziji o sožitju vsega bivajočega.
