V.S.S.D. je bil tandem umetnikov, ki sta med letoma 1985 in 1995, ko sta Slovenijo med drugim zastopala tudi na beneškem bienalu, delovala v anonimnosti. Alen Ožbolt in Janez Jordan sta o V.S.S.D. govorila kot o enem umetniškem subjektu, ki presega tedanjo izrazito prevlado avtopoetik in katerega ime – Veš slikar svoj dolg – aludira na Župančičev verz s politično konotacijo o poetih. »Seveda sta se navezovala na prostor in okolje, v katerem sta nastopila, a to ni angažirana umetnost, ki bi kritizirala takratno družbenopolitično okolje. Kolikor je ta kritika ves čas prisotna, tudi kasneje pri Ožboltovem samostojnem ustvarjanju, ostaja neulovljiva,« pove kustosinja razstave Martina Vovk.
Ožbolt in Jordan sta izšla iz ulične, grafitarske umetnosti, ki potrebuje dvojico, »enega, ki grafitira, drugega, ki čuva«, in te principe sodelovanja sta le še nadgrajevala. Ko sta leta 1987 prvič razstavljala v galeriji Škuc, sta občinstvu prinesla povsem novo izkušnjo – galerijo sta napolnila z obilico materialov, denimo s peskom, železom, kosci razbitih ogledal, voskom, z živim ognjem, in nastal je njun prvi »totalni ambient«. Nov format umetniškega dela, ki zajame vse stene galerije, tudi tla in strop, sta avtorja imenovala »prostorska slika«.
Med varljivim in pravim
Svoja dela sta večkrat tudi zažgala in s tem vzpostavila radikalen odnos do lastne umetnosti. Gre za čase, ko je za najbolj eminentno zvrst še veljalo slikarstvo, tudi ALUO je še nekoliko konservativno vztrajala pri preigravanju modernizma, omenja kustosinja. »V.S.S.D. sta se lažje vpenjala v širši kontekst postmodernih teorij, razsrediščenja subjekta in pogleda, gledalec se skozi galerijski prostor giblje, a pomen del se ne poenoti, podobe se ne zložijo, razpršijo se. Ta izkušnja je skoraj scenska, teatralna, tudi glasba Maria Marolta k temu ogromno prispeva.«
Tak način delovanja – prostorsko in časovno omejena, neponovljiva dela – je narekoval tudi postavitev sedanje retrospektive, ki delno temelji na dokumentarnem gradivu, pa mnogih hermetičnih, domala blasfemičnih besedilih, ki so bila enakovreden element artefaktov, delno pa na rekonstrukciji fragmentov njunih projektov. Med najbolj odmevne gotovo sodi ogromna organska risba iz peska kot najbolj krhkega materiala; gre za rekonstrukcijo dela Pesek v oči. »Forma se je tokrat razpotegnila čez celo galerijsko sobano, saj pri V.S.S.D. vedno prostor narekuje dogajanje. Tudi z navezavo na motiv anamorfoze, torej varljive, popačene oblike, ki v določenem kotu opazovanja kaže pravo formo, sicer pa izginja, nobenega odrešilnega pomena ni pod njo.«
Posebej razkošna v smislu tandemovih totalnih ambientov je osrednja razstavna dvorana. V njej je med drugim prostorska slika Optični nabor/razdor površine, zapolnjena z organskimi, črevesju podobnimi odbijajočimi oblikami, ki jih na sredini prekinja špica; eno od njih sta umetnika v devetdesetih v kulturniški akciji pred Cankarjevim domom zažgala, da bi opozorila na kratko trajanje umetniškega dela, ki šele z intervencijo ognja dobi svojo končno, enkratno, neulovljivo formo. Pa del Slike slike, ki je sestavljena in obenem razpada v mrežo drobnejših kvadratnih plošč, saj je vsaka od njih narejena z drugo tehniko in se ne morejo združiti, kot naši razpršeni pogledi, v enotno celoto.
Vse lepo in vse narobe
Drugi del razstave, v katerega vodijo oblazinjena tla, prikazuje samostojno umetniško pot Alena Ožbolta, ki ni »poležavanje v vati, temveč reinvencija avtorske uporabe materialov, kot sta denimo vosek ali papir, na druge načine«. Njegovi projekti so po razhodu z V.S.S.D. postali subtilnejši, bolj krhki, tudi v prostorskih postavitvah dolgo prevladuje bela barva.
»Pred leti je v sklopu projekta Mesečnik krajši čas postiljal postelje v hotelu Lev, posteljnina je imela všitke anatomskih obrisov teles. Ta minimalistična intervencija s človeško figuro je bila izjemno subtilna, a hotelska soba je neoseben, hladen prostor, v katerem je vse lepo, pa hkrati tudi vse narobe. Risbe, ki jih telo pusti na rjuhi, niso nujno samo odtisi seksa, ampak so lahko tudi odtisi bolezni, muke,« pojasnjuje sogovornica.
Pogled že privablja tudi projekt Sejalec v povsem drugem mediju – denarju. Ožbolt je iz milijona tolarskih kovancev ustvaril prostorsko postavitev, v kateri so tla tlakovana z denarjem, na koncu pa je kup zlata, izobilja. »Ustvaril je sugestiven bleščeč prostor, ki pa ga določa denar, o katerem ves čas govorimo, s katerim delamo, dihamo in ga živimo, kot da smo v tej brutalni realnosti tudi mi iz iste snovi kot denar«.
V množici razstavljenih del izpostavlja kustosinja še njegov obsežen večletni projekt Življenje oblik. Različno veliki objekti v sklopu stenske postavitve ali na podstavkih spominjajo na stare muzejske zbirke metuljev, le da se umetnik sooča z domala nemogočim prikazom taksonomije oblik. »Oblike teh del so organske in anorganske, včasih dramatične, drugič prestižne, iz vseh mogočih materialov, tudi cenenih. Pričajo o fascinaciji z materijo in njenim ročnim, rokodelskim predelovanjem, čemur je Ožbolt zvest še iz časov V.S.S.D.,« sklene.
