V svojih raziskovalnih projektih, ki v galerijah najpogosteje zasedajo obliko interaktivne instalacije, umetnica Robertina Šebjanič skozi kulturni, politični in biološki kontekst tematizira morska in sladkovodna okolja. Z živimi sistemi se avtorica tako ukvarja tudi na razstavi Vodni somrak_Ligofilija, ki si jo je v Galeriji Tobačna mogoče ogledati do 15. januarja. Na njej je predstavljena serija Ligofilija, ki jo razvija od leta 2017, v njej pa tematizira mehiškega aksolotla in človeško ribico. Živali, ki jima je skupno življenje v temi in sta primer vzporedne evolucije in endemizma, torej bivanja zgolj na določenem območju. Za salamandra so to le močvirja jezer okoli Ciudada de Mexica in za proteusa evropske jame Dinarskega krasa. Obe vrsti pa sta zaradi človeških posegov tudi ogroženi.
Ob bioloških in znanstvenih vidikih teh dveh svojevrstnih živali se umetnica v svojih projektih posveča tudi njuni kulturološki dimenziji. Tako za salamandra kot za človeško ribico »vsi vemo, kako je videti, čeravno ju nihče ni videl«, oddaljenost njihove prisotnosti ponazori umetnica. S svojimi značilnostmi pa sta obe živali postali tudi del kulturne dediščine in družbenega zamišljanja, saj obe predstavljata nacionalni simbol, prva v Mehiki, druga v Sloveniji. Obe živali sta tudi v središču znanstvenega raziskovanja, je tudi perspektiva, ki jo v svojem delu razpira Robertina Šebjanič.
Jamski laboratorij v Kranju
V svojih raziskovalnih projektih iz serije Ligofilije se je umetnica med drugim povezala z Jamskih laboratorijem Tular, ki ga v naravni jami v Kranju vodi Društvo za jamsko biologijo in ga je bilo v sklopu razstave v Galeriji Tobačna mogoče tudi obiskati.
O tem podzemnem svetu je v 17. stoletju pisal že Valvasor, med drugo svetovno vojno je bilo v jami zaklonišče, leta 1960 pa je speleobiolog Marko Aljančič v njej uredil laboratorij in za preučevanje naselil kolonijo človeške ribice. Danes je v njem okoli 40 živali te vrste, starih več kot 80 let, ki so se jim nato leta 2002 pridružile še črne človeške ribice, izjemno redka temno obarvana podvrsta, ki živi le v enem jamskem sistemu v Beli krajini in so jo odkrili šele leta 1986. Jamski laboratorij Tular danes vodi sin njegovega začetnika, prav tako speleobiolog Grega Aljančič z ženo Magdaleno Aljančič, ki je prav tako speleobiologinja, in gre za edini tovrstni prostor za dolgoročno raziskovanje človeške ribice v Sloveniji.
Ob svojem poglobljenem raziskovanju tega evropskega vretenčarja, ki živi v skoraj vseh nedostopnih podzemeljskih vodah Dinarskega krasa, od Tržaškega krasa do Hercegovine, pa Aljančič poudarja širši pomen njegovega varstva: »Vprašati se moramo, kako lahko ljudje pomagamo ogroženi človeški ribici, s katero si delimo podzemno vodo, najpomembnejši vir pitne vode na planetu.« V Jamskem laboratoriju Tular ob raziskovalnem delu ponujajo zatočišče poškodovanim prostoživečim človeškim ribicam, ki jih po trimesečni veterinarski oskrbi vrnejo v njihovo naravno okolje.
