Pred 40 leti je po zasnovi arhitekta Edvarda Ravnikarja nastala stavba, ki ima 700 prostorov, meri 36.000 kvadratnih metrov, zgrajena pa je bila za 107 milijonov nemških mark, kar je bilo takrat ogromno denarja, spomni ob jubileju direktorica Cankarjevega domaUršula Cetinski. Ker je bil uvoz prepovedan, so večino materialov nakupili v jugoslovanskih republikah, beli marmor, ki je poklon Cankarjevi Beli krizantemi, so denimo pripeljali iz Prilepa v Makedoniji.
»Vsako leto bolj se zavedamo, kako junaška in velikopotezna odločitev je bila odločitev o gradnji te ustanove, še posebno, ker danes v kulturi – kljub precejšnjemu obilju v primerjavi s preteklostjo – nismo sposobni niti vzdrževati starega, kaj šele postaviti kaj novega,« kritično dodaja. Razstava Vintage CD tako ponuja nekoliko drugačen vpogled v preteklost tega kulturnega hrama, poudarja: »Tehnična oprema, ki je bila nekoč vitalni del našega delovanja, je zdaj zanimiv muzejski eksponat.«
V zlatem kostumu
A ti muzejski eksponati brez izjeme še delujejo, z nasmehom pripomni še avtorica razstave Karmen Klučar, tehnična direktorica Cankarjevega doma, ki zna podrobnejše specifike odrov in avditorijev Cankarjevih podzemnih dvoran gotovo tudi ob temnih nočnih urah suvereno stresti iz rokava. Kot pravi, se človek v letih dela v tehnični ekipi na določene predstave in predmete naveže, zato je poskrbela, da bodo pozornost naposled le dobili najrazličnejši pripomočki iz osemdesetih in devetdesetih, ki so se tačas v kleti in zaodrju zagotovo počutili nekoliko zapostavljene.
Ste si vedno želeli pobliže ogledati slavni mikrofon, tako imenovano kocko (razstavljeni primerek je iz leta 1956), ki je bila zaradi lepe barve glasu v uporabi dolga desetletja, potem pa je postala moteča njena velikost? Ste bili v starih časih pozorni na ozvočenje v Cankarju – vsaj sedem ogromnih Philipsovih zvočnikov je vsakič viselo s stropa Gallusove dvorane, mnogi pa so bili tudi na tleh? Vas zanima, kako močan je danes Panijev projektor iz leta 1985? Ste mislili, da ne boste imeli nikoli priložnosti, da bi se usedli (tudi razstavljenim stolom se poznajo desetletja) za staro analogno mešalno mizo in spustili prste med vse tiste gumbe? »Povsem enostavno,« razlaga sogovornica, a bo morala sicer radovedna Dnevnikova ekipa gotovo še kdaj ponoviti hitri tečaj.
V glamurozne kovinske kostume iz Kralja Leara (1992), ki so tako težki, da so jih igralci s sabo vozili na dobro skritih koleščkih, tokrat žal ne boste imeli privilegija zlesti. Lahko pa si boste podrobneje ogledali VHS-posnetke nekaterih starih predstav s starimi monitorji. Pa denimo originalno marmorno ploščo iz »retrogardističnega dogodka Krst pod Triglavom« iz leta 1985 in fotografije Dragana Živadinova ter originalni magnetofon iz te predstave. »Takrat seveda ni bilo računalnikov in USB-ključkov, temveč smo imeli magnetofonski trak in magnetofon, ki ga je bilo treba upravljati ročno, kar je pomenilo bistveno več dela in koncentracije za tonskega mojstra kot danes,« pojasnjuje tehnična direktorica.
V čakanju na prave izzive
A redki razstavljeni eksponati so tipični zgolj za eno predstavo, večino opreme so seveda uporabljali za več dogodkov. Pravi zvezdniki bodo nocoj gotovo mnogi lučni reflektorji; ko bo naslednjič čez oder Gallusove dvorane priplesala baletka, ji bo z enega od balkonov z lučjo – še vedno do neke mere ročno – sledil tehnik. »Vse je lahko avtomatizirano, tip reflektorja je izpopolnjen, leče so boljše, a človeškega faktorja ne moremo izključiti. Naši recepti premikanja, mer in hitrosti so lahko še tako natančni, a kaj, če plesalka zamudi? Če se pevec na poti do mikrofona spotakne?«
Da bi se izognili suhoparnosti, opremo prikazujejo v kontekstu svojih najboljših predstav. Mednje gotovo sodita Kralj Lear v režiji Dušana Jovanovića in Macbeth (1997) v režiji Janeza Pipana, ki je bil impozanten, ker je lahko publika prvič pri odprti zavesi opazovala, kako se je nad odrsko luknjo odprl dvižni most, iz podzemlja pa je privrela scenografija. Direktorici Uršuli Cetinski je ostala posebej v spominu uprizoritev Strniševih Žab (1993) v režiji Damirja Zlatarja Freya, takrat je bila namreč vodja neodvisne gledališke skupine Koreodrama Ljubljana, ki ji je Cankarjev dom za nekajmesečno ustvarjanje odstopil dvorano Duše Počkaj. »Ostali smo več kot leto dni, saj smo s pravo opeko zgradili hlev, ki ga ni bilo mogoče podreti, dvorano pa smo napolnili s slamo, v kateri so se čez čas zaredile miši, tako da je bila potrebna deratizacija,« se spominja tudi veselja ob zmagi na Boršnikovem srečanju.
Nekdanji direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik pa se rad ozre še na tehnične in umetniške vrhunce ob Gounodovi operi Faust (2003) in predvsem Puccinijevi Turandot (1994), ki jo lahko na razstavi rekonstruiramo s pomočjo makete in fotografij. »To je bil za tehnično ekipo zvezdniški trenutek, res so se počutili kot maksimalno ustvarjalni del kolektiva,« poroča Rotovnik. Kot pravi, je predvsem napredna odrska tehnika Gallusove dvorane v treh stranskih odrih, s premično orkestrsko školjko in izvrstnih akustičnih pogojih primerna za raznorodne programe: »A tehnične zmogljivosti tega pri nas edinstvenega odra še vedno čakajo na boljši izkoristek, kot smo ga uspeli realizirati doslej, in to predvsem zaradi pomanjkanja denarja.«
Strinja se tudi Karmen Klučar: »Današnje večinoma manj zahtevne produkcije za naše mojstre niso izziv, ker ne morejo uporabiti vsega svojega znanja. Tehnično zahtevne projekte torej nestrpno čakamo, prav tako pa tudi posodobitev opreme.« Kaj zmorejo, bodo menda pokazali že ob znanstvenem kabaretu 2020 v režiji Ivice Buljana 25. januarja. Ko boste na odru videli ducat igralcev, ne pozabite, da bo za nemoten potek – za sceno, luč, zvok in multimedio – v zaodrju (nevidno) skrbelo še skoraj deset ljudi.
