»Leta 1982 sem prvič razstavljal v Cankarjevem domu. Dolgo časa je vodstvo tega kulturnega hrama v nastajanju odklanjalo mojo razstavo, češ da fotografija ne sodi tja. Na koncu je prevladalo dejstvo, da sem leta 1979 dobil nagrado Prešernovega sklada za cikel Haložani. Petnajst let kasneje je CD postal eden od pomembnih centrov fotografije na Slovenskem. Takrat so v osrednjih likovnih ustanovah v Sloveniji kraljevali moški, danes te ustanove vodijo ženske,« je uvodnega od mnogih aplavzov petkovega večera požel fotograf Stojan Kerbler, prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo.
V svojem govoru je podal lapidaren pregled boja za uveljavitev fotografije kot vrhunske, samostojne umetniške forme tudi na Slovenskem. »Fotografija je danes postala medij vsakega izmed nas, fotoaparat ali telefon nam dajeta tehnično solidno fotografijo. Pri masi nastalih fotografij je vedno težje ločiti zrno od plev, ta razlika pa je pri umetnosti, ki ima toliko posnemanja kot ravno fotografija, še pomembnejša. Tudi zato mislim, da je prišel čas, da ustanovimo slovenski fotografski muzej s stalno razstavo slovenske fotografije,« je še vrgel rokavico slovenski kulturni politiki.
Drugi prejemnik velike Prešernove nagrade, plesalec in koreograf Milko Šparemblek, pa je v svojem sproščenem zahvalnem nastopu spomnil na Prešernove nagrade, ki sta jih pred več desetletji prejela pionirja slovenskega baleta Pia in Pino Mlakar. »Tega priznanja sem vesel tudi zaradi vseh sijajnih kolegov iz opere in gledališča, katerih delo ostaja danes prepogosto spregledano,« je sklenil.
Prava umetnina vzbuja nelagodje
Podelitev obeh velikih in šestih malih Prešernovih nagrad – te so prejeli režiser Rok Biček, kostumograf Alan Hranitelj, igralka Nina Ivanišin, akordeonist in skladatelj Luka Juhart, prevajalka Suzana Koncut in oblikovalec Nejc Prah – je sicer minila v maniri, namenjeni najširšemu občinstvu. Povezovalec večera Tadej Toš, ki je s svojimi poskusi duhovitosti nekoliko razdelil publiko v Cankarjevem domu, je večer otvoril z bluesovsko različico Prešernove pesmi Kam?, recitiranje Zdravljice Mateja Puca je mestoma vzbujalo vtis tavtološkosti, brata Pešut – Magnifico in Schatzi – sta simpatije obiskovalcev lovila z izvajanjem apokrifnega Prešerna.
Na nekoliko bolj kritičen ton pa je v svojem govoru zaigrala dramaturginja Ira Ratej, ki je pred publiko stopila kot šele druga predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada v njegovi skoraj petinsedemdesetletni zgodovini. Izrazila je jasen dvom, ali imajo govori tega tipa sploh še kakšen učinek: »Ali je po teh govorih v knjigarnah, gledališčih, operah, muzejih, galerijah in kinodvoranah kaj več obiskovalcev? Ali ti govori sprožijo spremembo kulturne politike? Prav nič od tega…« Tiste davkoplačevalce, ki umetnike pogosto vidijo kot kulturniške parazite, je spomnila, da »niste naši neposredni delodajalci. Celo kulturno ministrstvo ni naš delodajalec niti naš gospodar, temveč le servis za zagotavljanje pogojev za umetniško ustvarjanje.«
Kot pravi, umetniško delovanje ni grabežljivost zase, temveč je vedno usmerjeno k sočloveku, bralcu, poslušalcu, gledalcu. »V nasprotju z mnogimi medijskimi iluzijami o svetu, ki nas načrtno pohabljajo v samovšečne egoistične pokveke, prava umetnina vzbuja nelagodje, odpor, otožnost in osuplost, ker šele tako predrami sočutje, vzbudi občutek dostojanstva in premika meje miselnega obzorja,« je dodala.
Razprodaja slovenskega
Sicer pa so slovenski kulturni praznik prešerno obeležili po vsej državi, mnoge kulturne ustanove so ob tej priložnosti brezplačno odprle svoja vrata. Osrednja sobotna prireditev, ki je privabila večtisočglavo množico, je bila tradicionalno pred Prešernovo rojstno hišo v Vrbi na Gorenjskem; prvič na razširjenem prizorišču, saj sta kulturno ministrstvo in občina lani od sosedov kupila bližnje nepremičnine. Igralka Lara Jankovič je tam opozorila na mačehovski odnos politike do kulture: »Če ne bi bilo Prešerna, Cankarja in drugih slovenskih pesnikov, pisateljev in umetnikov, bi se danes posluževali le tujih. A mi razprodajamo vse, kar je slovensko, tujcem, ki ne bodo imeli nikoli pravega odnosa do naše kulture in jezika.«
Združenje dramskih umetnikov Slovenije je na Prešernovem trgu v Ljubljani ponovno organiziralo recital Prešernove poezije, podobno je bilo v Mariboru in Novi Gorici, Kranj je poživil Prešernov smenj. Osrednja prireditev Slovencev v Italiji pa je bila v Trstu šele danes.
