Prvi, ki je zavrnil nagrado akademije, je bil scenarist Dudley Nichols (1895–1960), ki je za film Informer iz leta 1935 napisal scenarij. Informer, v režiji Johna Forda in z glavno vlogo Victorja McLaglena, velja za enega najboljših ameriških filmov vseh časov. Scenarij je Nichols priredil po istoimenskem romanu Liama O'Flahertyja, zgodba pa je postavljena v dvajseta leta, v čas irske vojne za neodvisnost. Film je bil v osmi izdaji prireditve nominiran za šest oskarjev (produkcija, režiser, glavna moška vloga, adaptiran scenarij, montaža in glasba). Nagradi sta se mu izmuznili zgolj pri montaži in produkciji. A na podelitvi 5. marca 1936 v Biltmore Hotelu v Los Angelesu se Dudley Nichols ni pojavil in nagrade ni sprejel. Kot razlog je navedel takratni spor med sindikatom hollywoodskih piscev Screen Writers Guild in akademijo, ki podeljuje oskarje. Kasneje, leta 1938, si je premislil in nagrado vseeno sprejel. Nichols, ki je bil tudi režiser in producent, je bil še trikrat nominiran za najvišjo nagrado, pa je ni več dobil.
Leta 1970 so posneli veliko uspešnico Patton, ki jo je po scenariju Francisca Forda Coppole režiral Franklin J. Schaffner. Film je bil nominiran za deset oskarjev in jih sedem tudi dobil. Za vlogo nepredvidljivega, junaškega, a tudi krutega ameriškega generala Georga Smitha Pattona je dobil oskarja George C. Scott. A se prireditve ni udeležil in tako postal prvi filmski igralec, ki je zavrnil takšno nagrado. Prireditve ni spremljal niti na televiziji, gledal je hokejsko tekmo in povedal, da na takšnih »paradah mesa« ne namerava sodelovati.
Največkrat nagrajena hollywoodska igralka vseh časov Katharine Hepubrn (1907–2004) je osvojila kar štiri oskarje za glavno žensko vlogo. Prvega je dobila že v tridesetih letih za film Morning Glory (1933), mnogo kasneje so sledili Ugani, kdo pride na večerjo (1969), Lev pozimi (1970) in Na Zlatem ribniku (1981). Pravzaprav se je ene prireditve le udeležila, leta 1974, ko je (zgolj) podelila nagrado za življenjsko delo Lawrencu Weingartnu. A leta 1982, ko so ji prisodili četrtega oskarja, je spet manjkala.
V času filma Kdo se boji Virginie Woolf? je bila Elizabeth Taylor (1932–2011) poročena z Richardom Burtonom (1925–1984), s katerim sta bila skupaj (za vlogi histeričnega zakonskega para) nominirana za najvišji nagradi ameriške filmske akademije. Anekdota pravi, da je Burton Taylorjevo prepričal, da na prireditev ne gresta, ker je bil sam že štirikrat nominiran, pa je vedno izvisel. In izvisel je tudi leta 1967. Elizabeth Taylor je dobila oskarja, enega od petih, ki si jih je zaslužil film. Zanimivo, Burton kljub sedmim nominacijam nikoli ni dobil oskarja.
Najboljši film leta 1972 je bil prvi iz trilogije Boter, ki so mu podelili tudi oskarja za glavnega igralca. In čeprav Marlon Brando tega, da bo dobil nagrado, ni mogel vedeti, se prireditve ni udeležil. Namesto njega je nagrado prevzela aktivistka, borka za pravice avtohtonih naseljencev ZDA Sacheen Littlefeather, in oblečena v nošo Apačev prebrala nekaj misli o usodi njenega ljudstva v ZDA. Požela je buren aplavz. Mimogrede, Marlon Brando (1924–2004) je v svoji karieri dobil dva oskarja, prvega že leta 1954 za film Na pristaniški obali (On the Waterfront).
Newyorški komik, igralec, pisec in režiser (1935) na podelitve nagrad za najboljše filme na zahodno obalo ne hodi (prvič je manjkal leta 1978, ko je film Annie Hall dobil štiri oskarje). Njegova teza je, da če se strinja z ocenjevalci, kadar njegove filme hvalijo in nagrajujejo, bi se moral z njimi strinjati tudi takrat, ko ga ne nagradijo. »Koncept nagrad je neumen,« je prepričan Allen, ki je na podelitvi sodeloval le leta 2002, pa še takrat zgolj zato, ker so posebej predstavili filme o napadih na New York 11. septembra 2001.
Na 59. podelitvi nagrad akademije leta 1987 ni bilo Paula Newmana (1925–2008), ki je bil nominiran, kasneje pa je tudi dobil oskarja za uspešnico Barva denarja. Newman je bil, kot igralec in režiser, pred tem nominiran že sedemkrat in je vedno izgubil. In ko je končno dobil nagrado, je povedal, da se počuti, kot bi 80 let osvajal neko žensko. »Utrujen sem,« je izjavil, ko so ga vprašali, zakaj ga ni bilo na podelitev. Paul Newman, ki je bil vedno bolj znan po nominacijah kot nagradah, je dobil tudi dva oskarja za življenjsko delo.
Eden najboljših angleških igralcev (1933) je bil nominiran za stransko vlogo v filmu Woodyja Allena Hanna in njene sestre (1986). Pravijo, da je mislil, da je povsem brez možnosti, zato se ni odpravil na dolgo pot v Kalifornijo. In kaj je delal? Snemal je film Žrelo: Maščevanje, četrti, najslabši film v seriji, za katerega je bil kasneje nominiran za najslabšega igralca leta. Leta 2000, ko je dobil oskarja za stransko vlogo v filmu Hišni red, se je podelitve udeležil. Michael Caine ima v svoji statistiki štiri nominacije in oba omenjena oskarja.
Vsestranski ameriški superzvezdnik (1968) se je proslavil s serijo Princ iz Bel-Aira, potem pa so sledile vsakovrstne vloge, za katere je med drugim prejel tudi dve nominaciji (Ali 2002, V iskanju sreče 2006). Leta 2016, ko, mimogrede, ni dobil nobene nominacije za film o vplivu ameriškega nogometa na zdravje Pot zmagovalca (2015), je prireditev bojkotiral, ker je bilo že drugo leto zapored vseh 20 igralk in igralcev, nominiranih za nagrade filmske akademije, belcev. Will Smith je leta 1989 že bojkotiral podelitev nagrad grammy.
Eden najpomembnejših in vsestranskih sodobnih umetnikov, skrivnosten angleški grafitar, cestni umetnik, politični aktivist in režiser, je bil leta 2011 nominiran za najboljši dokumentarni film Izhod skozi trgovino s spominki (Exit Through the Gift Shop). Film govori o francoskem cestnem umetniku Thierryju Ghettu, ki živi v Los Angelesu in bi morda lahko bil eden Banksyjevih drugih jazov. Banksy, ki se ne želi razkriti, je želel na podelitev v Los Angeles priti z masko, pa mu niso dovolili. Tako ali tako pa je oskarja za dokumentarec dobil film Inside Job.
