Razburkano 20. stoletje je s svojimi protislovji močno vplivalo na življenje tega rodu. Protislovni so bili izzivi, oprečna so bila opredeljevanja. V njih koreninijo delitve, ki so najusodneje zaznamovale čas po okupaciji slovenskega ozemlja in njegovi razdelitvi med zavojevalce z drakonsko obsodbo nad slovenskim narodom. To je bil čas odločitev. Mogoče je bilo izbirati.
Janez Stanovnik je izbral. Brez omahovanja se je odločil za upor. Postavil se je za svobodo in čast naroda, za pravico, za svet brez krivic, za solidarnost in spoštovanje človekovega dostojanstva. Odločil se je boriti za resnico. To mu je narekovalo odraščanje v odprti, demokratični družini krščanskih socialistov, v kateri si je oblikoval trden sistem vrednot. Te so mu bile vodilo skozi vse življenje. Znal je iskati in najti skupna stališča tudi s tistimi, ki so znotraj tega sveta vrednot razmišljali drugače. Usodnost delitev je izkusil v svoji širši družini. Zato je v času najzahtevnejših preizkušenj znal soustvarjati tovarišijo, ki ji je ostal zvest skozi vse svoje dolgo ustvarjalno življenje.
Mnoge so postaje, na katerih ga je zaustavljalo življenje. Na njih je razdajal svoje znanje in spoznanja o svetu, ki je nastajal na pogoriščih vojne in se ponovno razhajal v meandrih hladne vojne in blokovske delitve sveta. Malo je poznanih Slovencev, o katerih je znano toliko o njihovem javnem življenju in delovanju, kot je znano o Janezu Stanovniku. Od partizanskega bojevanja in delovanja v ustanovah, ki so se vzpostavljale na osvobojenem ozemlju, do Kočevskega zbora in osvobajanja Primorske, od Beograda, kjer je sodeloval pri postavljanju temeljev povojne jugoslovanske države, pa prek diplomacije in ekonomske komisije OZN vse do povratka v Slovenijo in vključitve v delo takratnega predsedstva republike. Slednjemu je predsedoval v dramatičnem času, ko so pokali ideološki in pravni okviri enopartijskega sistema in so se razcvetale ideje, težnje in iskanja poti v demokratično družbo.
Prav v tem obdobju so bile zelo dragocene njegove izkušnje iz gibanj v svetu. Videl je strahotne posledice velikih socialnih in premoženjskih razlik in krivic v svetu, bil je priča osvobajanju kolonialnega sveta in strahotnih kršitev človekovih pravic. Poznal je moč dialoga, poslušanja argumentov in iskanja soglasja. V spopadu dveh oprečnih konceptov iskanja izhoda iz globoke krize takratne jugoslovanske družbe je bila blagodejna njegova izkušnja, predvsem pa modrost, ki je velevala iskati zaveznike tako v drugih republikah kot tudi doma v Sloveniji s takrat cvetočo civilno družbo in porajajočo se opozicijo. Takšna usmeritev je imela široko podporo, da je bilo mogoče uspešno kljubovati centralističnim težnjam zvezne in srbske politike in odkritim grožnjam JLA. Slovenija je tako ob zrelosti in odgovornosti udeležencev na takratnem političnem prizorišču brez večjih moralnih poškodb zapustila nekdanjo državo in stopila na pot samostojnega državnega življenja.
Janez Stanovnik je ves čas pokončno stal tudi v vrstah svojih partizanskih tovarišev in skrbel, da so tudi v kasnejših ideoloških spopadih in poskusih sprevračanja zgodovine ohranjali moralno moč narodnoosvobodilnega boja. Bil je dosleden glasnik resnice o njem, ne da bi prikrival njegove zmote in stranpoti, tudi storjene zločine, prepričan, da je tudi v tem priznanju njegova moralna moč. Zavedal se je, da sta upor zoper okupatorja in usodo, ki jo je namenil Slovencem, skupaj z odporom proti poskusu JLA streti mlado slovensko državo najčistejši moralni legitimaciji slovenskega naroda pred zgodovino.
Širok je lok, razpet prek življenja Janeza Stanovnika. Živel ga je častno, zavezan svojim vrednotam. Zanje je žrtvoval svojo mladost in vse svoje zrelo življenje. Je poslednji iz nekdanjega vodstva partizanskega odpora, eden poslednjih pričevalcev in aktivni snovalec odločitev o vseh prelomnih dogodkih na dolgem, preizkušenj in zahtevnih odločitev polnem potovanju Slovencev skozi čase, v katerih se je odločalo o našem obstoju in prihodnosti. Na tem potovanju je bil iskalec in borec. Ni klonil pred težavami in ni se umikal pred nevarnostmi. Bilo je častno delati z njim.
Poslovil se je velik človek. V naš spomin se je zapisal državnik Stanovnik, partizan Tine, človek s košatimi brki, blagim pogledom in odločnim glasom resnice, človek z razkošnim znanjem, oče naroda. Človek, ki so mu to ime dali ljudje, ko so v času stisk in negotovosti v njem videli zanesljivo oporišče in moralno vodilo.
Milan Kučan
