»Stoji tam v gori partizan in kliče nam v dolino: – 'Vsi mladi fantje in možje, branite domovino!'« mu je pred prapori vseh partizanskih enot zapel Partizanski pevski zbor. Zveza borcev je prinesla vse zastave in jih postavila v dolgo vrsto, da ni bilo nobenih dilem komu je Stanovnik pripadal. Njegova zadnja funkcija je bilo vodenje organizacije partizanskih veteranov. V prvi vrsti so stali predstavniki države. Predsednik Borut Pahor, premier Marjan Šarec in predsednik parlamenta Dejan Židan so stali kot priče, da v grob polagajo državnika, ki je vodil Slovenijo v enem najbolj delikatnih trenutkov njene zgodovine. Bil je del njene politike od začetkov upora proti fašistični in nacistični okupaciji, skozi njeno celotno zgodovino v socialistični Jugoslaviji in v obdobju njene osamosvojitve.
Nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan, ki je od Stanovnika prejel predsedniško pisarno je imel poslovilni govor. V enem redkih javnih govorov, se Kučan ni poslovil samo od političnega somišljenika, ampak od »soseda«, s katerim sta delila najbolj intimne misli in ki mu je bil hvaležen, ker »ga je toliko mlajšega štel za tovariša in prijatelja.«
Preberite še Kučanov nekrolog: Bilo je častno delati z njim
Čeprav na pogrebu ni bilo videti cerkvenih dostojanstvenikov, si Kučan ni mogel kaj, da ne bi med pogrebom nekdanjega krščanskega socialista omenjal svetnikov. Povedal je, kako mu je Stanovnik na delovni mizi pustil list papirja s citatom svetega Avguština.
»Gospod, daj mi strpnost, da ne bom poskušal spreminjati stvari, ki jih ne morem spremeniti. Daj mi pogum, da bom lahko spreminjal stvari, ki jih zmorem spremeniti. Daj mi razsodnost, da bom znal ločiti prvo od drugega.« Stanovnik mu je tudi svetoval naj od ljudi ne pričakuje tega, česar mu ne morejo dati.
Pogreb je tekel po uradnem protokolu. V njem je bilo opaziti profesorja Ljuba Bavcona in niz sivolasih gospodov, ki jih je Stanovnik štel med tovariše. Ko je bilo slovesnosti že konec, pa so se iz ozadja ilegalno pretihotapili Pia Cah in njen Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič. S slovensko in z italijansko zastavo so obkolili grob in mimo vseh protokolov je čez ljubljansko pokopališče zadonela »Vstala Primorska si v novo življenje, z dvignjeno glavo korakaj v nov čas.« Janez Stanovnik je bil pokopan dostojno.
