Janez Stanovnik je bil partizan, ki je v žepu hkrati nosil člansko izkaznico komunistične partije in rožni venec. Ni bil takšen, da bi v enem žepu nosil Kristusa na križu, v drugem pa za vsak primer izkaznico, ampak oboje hkrati. Hkrati je verjel v enega boga in v družbeni napredek delavskega razreda ter enako strastno preziral klerikalce in partijske dogmatike. Živel je politični paradoks, ki je združeval nepovezane svetove. Bil je krščanski socialist in predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB.
Bil pa je še marsikaj drugega.
Živel je življenje človeka, ki se je dotaknil vsega in pazil zgolj na to, da ni zgrešil etične smeri in se znašel na napačni strani. Rodil se je v družino levosredinskega politika in je od mladih nog živel na levem robu meščanske politike. Njegov oče Ivan je bil politik s pravniško izobrazbo, ki je bil aktiven v delavskem krilu Slovenske ljudske stranke. Na njeni listi je bil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja izvoljen za ljubljanskega župana. Iz stranke pa je izstopil, ko ni več prenašal njenega klerikalizma. Mama je bila nečakinja nadškofa Antona Bonaventure Jegliča.
Ko se je mladi Janez Stanovnik zavedel politike, je postal krščanski socialist in je takoj vstopil v Protiimperialistično fronto slovenskega naroda, preden je bilo to popularno in preden je iz nje nastala Osvobodilna fronta. Postal je član njenega matičnega odbora.
Na vprašanje, kako je preživel v zapletenih časih, v katerih je vedno startal z napačnega konca, se je med intervjujem za Dnevnikov Objektiv široko zasmejal.
»To je res. Bil sem zelo veren katolik,« je rekel. »Kako sem kot mlad človek, star osemnajst let, prišel k partizanom? Vedeti morate, da sem prej vsako jutro pred šolo šel za pol ure molit v cerkev. Po polurni molitvi sem šele šel v osmo klasično gimnazijo. Kako in zakaj sem se leta 1941 odločil za partizane? Morda boste rekli, da gre za moje osebno retuširano doživljanje, ampak 25. maja 1941 sem bil pred Magistratom. Mimo so marširali Gambara, Orlando in Robotti po Stritarjevi ulici v Šenklavž, kjer je Gregorij Rožman daroval konsekrirano mašo v čast italijanskih zmag na Balkanu. V sebi nosim to doživetje kot trenutek, ko se je v meni nekaj zlomilo. Tako to nosim s seboj. Če me kdo vpraša, kako si pa ti katoličan šel v partizane, nimam drugega odgovora. Moral sem. Ne vem, zakaj, a moral sem iti. In sem šel.«
Italijanske okupacijske oblasti so ga imele za sumljivega in so ga leta 1941 aretirale. Niso ga ustrelili, ker so pri njem našli rožni venec in brevir, na pamet pa je znal vseh deset božjih zapovedi. Po letu dni zapora so sklenili, da globoko veren človek ne more biti partizan in komunist. Zmotili so se. Iz zapora je odšel k partizanom v Polhograjske Dolomite in tam postal član komunistične partije. V partizanih je postal znan kot Tine. Njegov instinkt je bil političen. Tudi pri partizanih je deloval politično. Najprej se je trudil zgladiti spore med krščanskimi socialisti in komunisti, ves čas pa je imel v mislih državo. Kot krščanskega socialista so ga izvolili v Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ki se je kasneje preoblikoval v Slovenski narodnoosvobodilni svet, iz katerega se je še med vojno razvila prva slovenska vlada.
Stanovnik je razumel politiko. Spotoma se je vpisal v komunistično partijo in konec vojne dočakal kot šef kabineta Edvarda Kardelja. Tam je vstopil v središče jugoslovanske zunanje politike. Kardelj je bil takrat zunanji minister nastajajoče Jugoslavije. Pod Kardeljevim pokroviteljstvom je v Beogradu dokončal študij in potem odšel v New York kot ekonomski svetnik stalne jugoslovanske misije pri Združenih narodih, od koder je napredoval v svetovalca generalnega sekretarja Združenih narodov za ekonomske in trgovinske zadeve, izvršnega sekretarja ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo, avtorja knjige o mednarodnem ekonomskem redu in zadnjega predsednika republike Slovenije v Jugoslaviji. Na vseh položajih je prej ali slej zabredel v paradokse, iz katerih se je izvlekel z obtožbami veleizdaje s strani jugoslovanskih generalov in ploskanjem ljudstva zaradi izpričanega patriotizma. Doživel je vse.
Štiri dni po izvolitvi na čelo borčevske organizacije leta 2011 je slovensko ustavno sodišče razveljavilo odlok o poimenovanju ene od ljubljanskih ulic po njegovem nekdanjem vrhovnem poveljniku Josipu Brozu - Titu. Stoično je protestiral in si nikoli ni premislil.
