Med mnogimi smo izbrali nekaj takšnih, ki so imeli največjo branost oziroma največjo gledanost, pa tudi nekaj takšnih, ki so imeli največjo odmevnost. Med naštetimi so same znane osebnosti, še več, celo med novinarji so praktično samo velika imena zadnjega stoletja, predvsem iz politike in popularne kulture. Za lažji pregled: najprej je zapisan novinar, potem intervjuvanec in nato leto pogovora.
George Sylvester Viereck: Adolf Hitler, 1923
Nemško-ameriški pesnik, pisatelj in novinar, ki je bil blizu nacističnemu gibanju, je leta 1923 v Münchnu zapisal intervju, ki ga je veliko kasneje, leta 1932, objavila ameriška revija Liberty. Viereck se je s Hitlerjem, predsednikom Nacionalsocialistične nemške delavske stranke (NSDAP), pogovarjal nekaj mesecev pred tem, ko je novembra vodja neuspešno organiziral državni udar in bil obsojen na pet let zapora. Sedel je le devet mesecev, na prostost so mu pomagali naivni meščanski simpatizerji na vodilnih položajih. Hitler je v intervjuju napadel Jude in vse tujce, ki bi jih bilo treba izgnati iz Nemčije. Obenem je govoril o Veliki Nemčiji, ki se mora širiti na zahod in osvojiti baltske države. Znani so tudi odgovori iz intervjuja, v katerih firer deli svoje teze o socializmu, marksizmu in komunizmu. George Sylvester Viereck (1884–1962) se je v svojem času pogovarjal še z Nikolo Teslo, Georgeom Bernardom Shawom, Benitom Mussolinijem, Henryjem Fordom in Albertom Einsteinom. Leta 1942 so ga v ZDA zaprli za pet let, ker naj bi vohunil za naciste.
Herbert Mathews: Fidel Castro, 1957
Februarja 1957 je kubanski upornik Fidel Castro v goste povabil novinarja New York Timesa Herberta Mathewsa in mu ponudil intervju. Za takratne razmere nevarno srečanje v neprehodnih delih Kube naj bi dokazalo, da so trditve takratnega šefa države Batiste, da je izkoreninil gverilce in ubil Castra, popolna izmišljotina. Tudi zato sta se Mathews in Castro v hribih skupaj slikala. Kritiki pravijo, da je takrat Castro Mathewsa malo izigral, saj naj bi se mu zlagal, da za njim stoji cela Kuba, v bistvu pa je šlo le za peščico borcev.
Truman Capote: Marlon Brando, 1957
Včasih so novinarji več potovali. Truman Capote (1924–1984) je leta 1957 recimo obiskal Marlona Branda, ki je v Tokiu snemal film Sayonara. In jasno, ni šlo za običajen pogovor. Ameriški pisatelj, najbolj znan po delu Zajtrk pri Tiffanyju, se je odločil za kombinacijo portreta in intervjuja. »Marlon Brando ni ravno abstinent,« se mu je med drugim zapisalo. Enega največjih igralcev vseh časov pa je tudi vprašal, kdaj in kako si je zlomil nos. »Ni bilo pri boksu,« je povedal Brando za New Yorker novembra 1957.
François Truffaut: Alfred Hitchcock, 1962
Velika režiserja François Truffaut (1932–1984) in Alfred Hitchcock (1899–1980) sta se leta 1962 v Hitchcockovi pisarni osem dni pogovarjala o filmu. Nastal ni zgolj intervju, ampak so leta 1966 izdali knjigo, ki so jo še nekajkrat dopolnili in leta 2015 posneli na njeni podlagi še dokumentarni film Hitchcock/Truffaut. Knjiga oziroma intervju se kronološko sprehaja skozi Hitchcockove filme, režiserja pa ob povsem običajnih zanimivostih razpravljata tudi o Hitchcockovi karieri ter tehnikah in učinkih v njegovih grozljivkah.
Jann Wenner: John Lennon, 1970
Pravijo, da je intervju, ki ga je leta 1970 po razpadu liverpoolskih Beatlesov posnel urednik revije Rolling Stone Jann Wenner, najpomembnejši intervju v zgodovini rocka. Osnovna verzija je izšla v reviji v številkah 21. januarja in 4. februarja, ameriško-angleški knjižni trg pa je delo Lennon Remembers s kakšnimi 160 stranmi ugledalo novembra 1971. Lennon, ki mimogrede ni dovolil objave knjige, v družbi svoje žene Yoko Ono razlaga o razpadu Beatlesov, odnosu do mamil, vojni in seveda snemanju njegove najpomembnejše plošče Imagine.
David Frost: Richard Nixon, 1977
Angleški novinar David Frost (1939–2013) je bil znan kot zabavljaški spraševalec in ni povsem jasno, zakaj je Richard Nixon (1913–1994) štiri leta po svojem odstopu privolil v pogovor z njim. Zaradi denarja ali zato, ker je menil, da ga lahko v debatah premaga in se rehabilitira pred ljudstvom. Kakorkoli, posnela sta pogovor, ki so ga TV-mreže leta 1977 predvajale v petih nadaljevanjih in ustvarile do takrat najbolj gledan politični intervju – prvo serijo je v ZDA videlo kar 45 milijonov ljudi. Po intervjuju so postavili gledališko igro in posneli film Frost/Nixon.
Oriana Fallaci: ajatola Homeini, 1979
Novinarka iz Firenc (1929–2006) je posnela neverjetno serijo intervjujev. Levičarka, ki je z leti postala zaprisežena nasprotnica muslimanov, se je pogovarjala z Indiro Gandhi, Goldo Meir, Jasserjem Arafatom, šahom Rezo Pahlavijem, Dengom Xiaopingom, Henryem Kissingerjem, Muammarjem Gadafijem, Alfredom Hitchcockom… Najbolj znan je njen pogovor iranskim voditeljem ajatolo Homeinijem za New York Times. Fallacijeva je bila pokrita s čadorjem, ki ga je med intervjujem odvrgla, in pogovor se je končal. Homeini se je naslednji dan vrnil k intervjuju.
Oprah Winfrey: Michael Jackson, 1993
Potem ko je 14 let zavračal vse intervjuje, je ameriški pevec Michael Jackson 10. februarja 1993 privolil v pogovor v oddaji z Oprah. Pogovor še vedno velja za najbolj gledan TV-intervju. V času predvajanja si ga je ogledalo okoli 90 milijonov ljudi. Michael Jackson je v debati Oprah Winfrey (1954) priznal, da je imel nekaj malega plastičnih operacij (a le na nosu), se pa zdi, da termin pogovora morda ni bil izbran naključno. Šest mesecev kasneje so prišle na dan prve obtožbe o pevčevi pedofiliji.
Martin Bashir: princesa Diana, 1995
Dvajsetega novembra je angleška princesa (1961–1997) nastopila v BBC-jevi oddaji Panorama in odkrito spregovorila o zvezi s princem Charlesom in o zadevah znotraj kraljeve družine. Med drugim je povedala, da jima je kraljica svetovala, naj se razideta. Pošalila se je, da je v njunem odnosu tudi nova ženska Camilla, kar pomeni veliko gnečo. Strokovnjaki so ugotovili, da je Diana na robu stresa, da trpi za anoreksijo in podobno. Intervju z Martinom Bashirjem (1963) je bil pravzaprav napoved razhoda. Mesec dni po nastopu na BBC-ju je Diana napovedala ločitev.
Barbara Walters: Monica Lewinsky, 1999
Televizijska novinarka Barbara Jill Walters (1929) je zaslovela kot ena prvih ameriških voditeljic informativnih oddaj. V informativni oddaji televizije ABC 20/20 je 3. marca 1999 gostila Monico Lewinsky, uslužbenko Bele hiše, ki je imela med leti 1995 in 1997 razmerje z ameriškim predsednikom Billom Clintonom. Monica je privolila v intervju brezplačno. Priznala je, da predsednik ni bil edini poročen moški, s katerim se je zapletla, in se opravičila Hillary Clinton. Intervju si je tistega dne ogledalo 70 milijonov ljudi.
