M*A*S*H* Robert Altman
Simpatični zgodbi o duhovitih ameriških zdravnikih med vojno v Koreji ameriška filmska akademija ni kazala večje naklonjenosti. Od petih nominacij je film, ki kritizira vojno v Koreji in ameriške vojne nasploh, dobil le oskarja za najboljši scenarij, prirejen po delu Richarda Hookerja: Roman o treh vojaških zdravnikih. So pa dobili zlati globus v kategoriji komedije in zaslužili po vsem svetu zavidljivih 75 milijonov dolarjev. Kasneje (1972–1983) so po zgodbi iz filma začeli vrteti eno najboljših ameriških serij. Posneli so 256 nadaljevanj. M*A*S*H* je peti film v režiji Roberta Altmana (1925–2006), umetnika iz Missourija, ki je javno kritiziral republikance, še posebej predsednika Georga W. Busha. Altman je bi izpričan nasprotnik vseh vojn in občasen kadilec marihuane, njegova stališča (tudi glede ameriškega napada na Irak) pa naj bi ga stala marsikatere nagrade. Pa ne govorimo samo o protivojni komediji M*A*S*H*, ko ga je v tekmi za oskarje sesul Patton, ampak tudi o njegovi umetnini Gosford Park iz leta 2001, ko je ameriška filmska akademija raje nagradila film Čudoviti um.
Woodstock Michael Wadleigh
Več kot tri ure je dolg dokumentarni film o bojda največjem glasbenem festivalu vseh časov, ki se je odvijal avgusta 1969 pri kraju Bethel v zvezni državi New York. Film je leta 1970 prišel v kinodvorane in dosegel enega največjih uspehov v svojem žanru. Samo v ZDA so zaslužili več kot 50 milijonov dolarjev. Ameriška filmska akademija jim je namenila nagrado za najboljši dokumentarec, nominirali pa so jih tudi za najboljšo montažo in zvok. Na filmskem festivalu v Cannesu dokumentarec ni bil uvrščen v glavni program.
Patton Franklin J. Schaffner
Film o ameriškem generalu iz druge svetovne vojne Georgeu Smithu Pattonu je bil nominiran kar za deset oskarjev in jih sedem tudi osvojil. Postal je najboljši film, dobil je oskarja za režijo, najboljši je bil tudi glavni igralec. Pattonovi ustvarjalci so dobili nagrado za najboljši originalni scenarij, zvok, montažo in kamero. Zaslužili so okoli 50 milijonov dolarjev. Za vlogo samovšečnega in krutega generala je dobil oskarja George C. Scott, ki je nagrado zavrnil in se prireditve ni udeležil, češ da na takšnih paradah mesa noče sodelovati.
Ljubezenska zgodba Arthur Hiller
Love Story, eden najbolj solzavih ljubezenskih filmov vseh časov, je samo v ZDA leta 1970 zaslužil več kot 100 milijonov dolarjev. To je zgodba (Erich Segal po lastnem romanu) o veliki ljubezni med revno Jenny (Ali MacGraw) in bogatim Oliverjem (Ryan O'Neal), ki se konča, ko Jenny hudo zboli in umre. Kljub rohnenju kritikov je film dobil kar pet zlatih globusov in je ob sedmih nominacijah za oskarja tudi enega dobil. Jasno, najbolj znanega, za glasbo iz filma, ki je z leti postala eden najbolj večnih lahkih instrumentalnih evergreenov.
Vrt Finzi-Continijevih Vittorio De Sica
Il giardino dei Finzi-Contini je roman Giorgia Bassanija iz leta 1962, po katerem je italijanski velikan Vittorio De Sica posnel uspešen film. Leta 1971 je zanj dobil zlatega medveda na berlinskem festivalu, leto kasneje pa še oskarja za najboljši tuji film leta. Knjiga oziroma film, ki je prišel v kino že leta 1970, se dogaja v času najtršega fašizma, vrt Finzi-Continijevih iz naslova je v Ferrari, kjer se pretežno judovska mladina zabava, skrita pred črnosrajčniki. Igrajo Lino Capolicchio, Dominique Sanda, Helmut Berger.
Kavelj 22 Mike Nichols
Ko se je Nichols lotil predelave romana Catch 22 Josepha Hellerja, je imel poleg broadwajskih predstav za sabo že dva konkretna filma: Kdo se boji Virginie Wolf iz leta 1966 in Diplomiranca iz leta 1967. Za Catch 22 se je pripravljal dve leti in v razmeroma zapleteno zgodbo, ki se norčuje iz vseh oblik poveljevanja in bojevanja, pritegnil res zavidljivo močno igralsko ekipo: Alan Arkin, Bob Balaban, Charles Grodin, Martin Sheen, Jon Voight, Art Garfunkel… Mimogrede, zgodba se dogaja v času druge svetovne vojne v vojaški bazi na toskanskem otoku Pianosa.
Konformist Bernardo Bertolucci
Il conformista je italijansko-francosko-nemški film, v katerem igrajo Jean Louis Trintignant, Stefania Sandrelli, Gastone Moschin in Dominique Sanda. Pravijo, da je Bertolucci film, ki je kot mnogi filmi iz tega italijanskega obdobja ostra kritika fašizma, posnel razočaran ob dejstvu, da študentski upori niso prinesli velikih sprememb v aktualno politiko. Kljub dobrim kritikam filma, ki se dogaja v Italiji in Franciji tridesetih let, je bil edini večji uspeh filma, ko je na zlatih globusih leta 1972 osvojil nagrado za najboljši film v tujem jeziku.
Kota Zabriskie Michelangelo Antonioni
Zabriskie Point je mnogo obetal, postal pa je najslabše ocenjen film enega najbolj cenjenih italijanskih režiserjev. Tudi zato, ker je njegov prejšnji film Povečava (Blow Up) postal tako legendaren. Za zgodbo o levičarskem uporniku (Mark Frechette), ki se med pobegom pred policijo zaljubi v hipijevsko študentko (Daria Halprin), je Antonioni porabil sedemkrat več, kot je zaslužil. Kritiki so mu očitali enostavno zgodbo in slabo igro protagonistov, ki nista bila profesionalna igralca. Zdaj po 50 letih pa Zabriskie Point vseeno velja za klasiko.
Prepozno za heroje Robert Aldrich
Po tem, ko je s filmom Dvanajst ožigosanih dosegel velik finančni uspeh, se je Robert Aldrich v angleško-ameriški koprodukciji lotil še enega vojnega filma: Too Late the Hero. Imel je izjemno igralsko pomoč: Michaela Caina, Cliffa Robertsona in Henryja Fondo, a publike s filmom, ki se dogaja leta 1942, v času vojne na Pacifiku, ni povsem prepričal. Po drugi strani so kritiki videli preveč očitno vzporednico med vietnamsko in drugo svetovno vojno, še posebej zato, ker je bil na filmskem plakatu mrtev ameriški vojak v zelo moderni uniformi.
Letališče George Seaton
Airport je eden prvih filmov katastrof, ki so si v sedemdesetih letih sledili drug za drugim: Pozejdonova avantura, Potres, Peklenski stolp… Danes, ko takšni filmi ne morejo prodreti niti na bolj bizarne TV-postaje, je težko razumeti, da je bil film nominiran za deset oskarjev in je tistega za stransko žensko vlogo tudi dobil (Helen Hayes). Zgodbo je napisal režiser George Seaton, publika, ki sta jo gotovo prepričala Dean Martin in Burt Lancaster v glavnih vlogah, pa je drla v kinematografe. Samo v ZDA so zaslužili več kot 100 milijonov dolarjev.
