Če vprašate najstarejše Domžalčane, kam na kavo in torto v njihovem kraju, vas bodo brez zadržkov in razmišljanja usmerili v slaščičarno. Čeprav se je iz hiše družine Steiner, kjer je pred vojno leta 1938 Janko Lenček odprl slaščičarno, po vojni preselila v Kolodvorsko ulico, danes pa je na Ljubljanski 87, se okus in vonj po dobrem v vsem tem času nista spremenila.
»Vso zgodbo je ustvaril moj oče Janez Lenček,« začne zgodbo o družinski tradiciji pripovedovati že upokojeni slaščičar Miha Lenček. Mihov oče se je rodil v New Yorku in onkraj luže delal vse do konca prve svetovne vojne. »Brez denarja je prišel iz New Yorka in se kot hlapec zaposlil na eni od kmetij v Ihanu,« nadaljuje zgodbo Miha Lenček in omeni vaškega posebneža, človeka na invalidskem vozičku, ki je mlade bodril, da se izučijo kakšnega poklica. »Čeprav je oče hotel postati mehanik, se je na koncu izučil za mojstra svečarstva, medičarstva in slaščičarja pri Šinku v Kranju,« pove in doda, da iz želje, da dokaže, kako lahko še tako reven fant v domačem kraju uspe.
Bomboni, sladoled in kremne rezine
Z ženo, ki jo je spoznal v Kranju, sta prišla v Domžale, najela staro Steinerjevo hišo in v pritličju odprla slaščičarno. Večje konkurence v kraju, razen pri trgovcih, ki so prodajali bombone in lizike, ni imel. »Oče je najprej kupil stroj za izdelavo bombonov, ki ga obnovljenega hranimo še danes. Konkurenco pa je razjezil nekaj let pozneje še z nakupom stroja za sladoled,« pove Miha Lenček. Pred vojno so tako strankam poleg bombonov in lizik ponudili še piškote, figaro, ježke, tortice, zvitke, penice, poleti sladoled. Dobrih deset let pred Blejci so začeli izdelovat tudi kremne rezine.
Najstarejši Domžalčani se še danes dobro spomnijo Lenčkovih v papir zavitih »odpadkov«. »Oče je kot otrok zelo dobro poznal revščino in v tistih letih, po vojni, si marsikdo ni mogel privoščite sladice. Oče je zato otrokom delil kose, ki so bili odrezani s konca in niso bili lepi za prodajo, prav tako kakšen bolj zapečen kos torte, piškot,« pove Miha Lenček in v smehu doda, da je tudi sam pozneje, ko je prevzel vodenje slaščičarne, otrokom iz okoliških blokov, ki so posedali pred slaščičarno, ponudil odreznine od rolad, a zaradi sodobnega obilja mladež nad njegovo gesto ni bila prav nič navdušena.
Tradicija se nadaljuje
Čeprav je Mihova mati želela, da mlajši sin postane trgovec, se je držal družinske tradicije. Pred leti se je upokojil in slaščičarno prepustil sinu Anžetu Lenčku, ki je diplomiral iz živilske tehnologije in je nekaj let delal z očetom v slaščičarni.
Ker se je Anže z družino pred šestimi leti preselil na Novo Zelandijo zgodbo in tradicijo domžalske slaščičarne zdaj nadaljuje Petra Žibert, ki je bila že prej zaposlena v slaščičarni. Pravi, da je bila to ena drznejših potez v njenem življenju, a ji ni žal.
»Prevzela sem slaščičarno s pestro zgodovino, prav tako tudi vse družinske recepte,« pravi in pove, da tako kot mojstri pred njo tudi sama ne išče bližnjic. »Zadaj je delavnica, vse izdelamo in pripravimo sami. Držimo se starega načina izdelovanja sladic. Vse kreme naredimo sami iz jajc, margarine in kakava. Praktično vse že dobiš instant, vendar se okus torte v tem primeru ne more primerjati,« pove Petra Žibert in zagotovi, da stranke še vedno iščejo in cenijo okus, ki se ne spreminja.
