»Brez nog čevlji nimajo smisla,« ugotavlja avtorica razstave Bosi. Obuti. Sezuti., etnologinja dr. Janja Žagar, sicer kustosinja za oblačilne in tekstilne zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM). »Zanimalo me je, v kakšnem smislu so obute noge historično pomembne, saj večina človeške zgodovine pravzaprav priča o bosonogih ljudeh, in še danes je bosonogost precej pogosta, bodisi zaradi okoliščin ali religijskih razlogov.« Na ogled so torej postavili obuvala iz njihove stalne muzejske zbirke, nekaj pa so jih posodili posamezniki ali drugi muzeji.
Sledi stopal
»Svet je prepreden s stopinjami, zato me je zanimalo, kakšne sledi puščajo stopala – včasih so stopinje, včasih so ostanki snovni in je vidna odsotnost človeka,« razmišlja avtorica razstave. Tako lahko na razstavi vidimo ostanke egipčanske mumije, kot tudi odtis komaj rojene dojenčice. Poigrala se je tudi s kombinacijo odtisov neke družine, da bi ponazorila, kako so naše noge različne, da so kot dlani in da lahko služijo tudi identifikaciji. Nekatere sledi so pomembne v vsakdanjem življenju, nekatere so pomembne za človeštvo.
Del razstave pod naslovom Slediti sledem skuša zajeti odmev religij, kjer so božanstva, svetniki in mučeniki velikokrat upodobljeni bosi. Ker so noge neposredno povezane s tlemi, torej materialnim svetom, so v mnogih kulturah v simbolnem pomenu razumljene kot nečiste. S »slediti sledem« pa je avtorica želela izpostaviti še versko idejo »slediti pravi poti«, zaradi katere romarji pogosto romajo bosi. In hoja ni le nekaj naravnega, kar noge zmorejo, temveč poznamo tudi različne tehnike hoje, sedenja, skakanja, ki so priučene in so kulturno pogojene. Kazanje podplatov v neki kulturi pomeni udobje, v drugi, recimo v islamu, pa sramoto.
Funkcija obuval
Na razstavi lahko spoznavamo tudi funkcijsko vrednost obuval: služila so za zaščito nog pred mrazom, vročino, ostrim kamenjem, hkrati pa so povečala mobilnost in hitrost potovanj. Strokovnjaki se skušajo poenotiti glede tega, kdaj smo začeli ljudje izdelovati obuvala, vendar so lahko le posredno ugotovili, da so se čevlji s trdimi podplati pojavili pred vsaj 40.000 leti, verjetno pa še več, saj so selitve ljudi po svetu še starejše. Najstarejše ohranjeno obuvalo na svetu so sicer sandali iz rastlinskih vlaken, stari kakšnih 11.000 let, najdeni v Ameriki.
Na razstavi je kar nekaj primerkov obutev iz drugih kultur. »Tako lahko vidimo, v čem so si ljudje po svetu podobni, in ne toliko, v čem so si različni,« razmišlja etnologinja. Vidimo lahko recimo moške jahalne škornje iz Toga, zori oziroma japanke z Japonskega, obuvala na podstavkih s Kitajskega, pa tudi male japonske čeveljce, ki so od žensk zahtevale povezane noge, kar je povzročilo hude deformacije stopal, v družbeni eliti pa so veljale za obliko prestiža.
Za prestiž je še v 19. stoletju velikokrat veljalo, da nekdo sploh ima čevlje; in po čevljih se je hitro razpoznalo, v kateri del družbe sodi. Izdelava se je najprej začela za lastne potrebe, veščine so se nato razvile v rokodelsko dejavnost in obrt, ki je živa še danes. Obrtnemu izdelku po meri pa so se v 19. in 20. stoletju pridružili še množični izdelki obutvene industrije.
Raba in izbira
V etnološkem smislu je zanimiva predvsem izkušnja rabe in izbire obuval. »Vsak čevelj ni za vsako nogo, obuvala izbiramo pretežno po sezoni, poklicu, po tem, kako imamo organiziran svoj mikrosvet, pa tudi po tem, kakšen imamo značaj,« razmišlja dr. Žagarjeva. Da imajo nekateri tudi po 200 čevljev, je torej danes stvar značaja, se smeje. Nekateri bodo vedno izbirali čevlje, s katerimi bodo izstopali, drugi pa tega pri njih niti ne bodo opazili, ker je to odvisno od tega, kam usmerjamo svojo pozornost in sredstva. Avtorica razstave se je skušala dokopati do podatka, koliko ima posameznik v povprečju čevljev. Rezultati manjšega vzorca anketiranih so jo pripeljali blizu rezultatom neke ameriške raziskave, kjer so ugotovili, da ima ameriška ženska v poprečju 30 parov čevljev.
Na razstavi so se osredotočili na tri poglede na obutev – razstavila je vse čevlje, ki jih je doslej nosil triletni fantek (zbirko bo dopolnjevala še naprej), povabila je žensko, da je fotografirala vse svoje čevlje in jih opremila s krajšimi komentarji, pa tudi čevlje, ki jih je za seboj pustila pokojnica in so torej prevzeli spominsko funkcijo. Takšno funkcijo so dobili tudi otroški čeveljci, ki jih je dala družina galvanizirat, da bi jih ohranila za spomin.
Razstava izpostavi še prostorski in globalni kontekst nošenja čevljev ter razmisleke študentov s petih fakultet, ki so si drznili o čevljih razmišljati tudi zelo ekstravagantno. Omejitev je bila samo ta, da čevlji ohranijo funkcijsko rabo.
