Simon Stephens velja za enega najuspešnejših in najplodovitejših sodobnih britanskih dramatikov. Na slovenskih odrih smo ga med drugim že spoznali z besediloma Harper Regan (uprizorjeno je bilo leta 2011 v Mestnem gledališču ljubljanskem, režiral je Boris Ostan) in Dežela ptic oziroma Tisti občutek padanja, ki ga je v Drami SNG Maribor pred malo manj kot dvema letoma režiral Janusz Kica. Ta zdaj na velikem odru SNG Drama Ljubljana režira tudi postavitev Stephensove najnovejše drame Maria, ki je bila krstno uprizorjena lani v hamburškem gledališču Thalia, medtem ko na britanskih odrih niti še ni bila izvedena.
Osebna izkaznica časa
Naslovna junakinja je noseča najstnica iz razpadle družine – mati je umrla, oče je ves čas v službi, brat je izginil, za nameček niti ne ve, s kom je zanosila. V prvem delu igre med bližnjimi išče podporo pred bližajočim se porodom, pozneje pa jo spremljamo, kako se pogovarja z neznanci v spletni klepetalnici. Gre, skratka, za nekakšen »sodobni pasijon po Mariji«, skozi katerega se postopoma izriše portret današnje družbe, ugotavlja ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor. »To je besedilo, ki je kot neke vrste osebna izkaznica prvih dvajsetih let novega tisočletja, saj se junakinja srečuje z vsemi značilnimi težavami mladih sedanjega časa, kot so prekarnost, osamljenost in zatekanje v fiktivno, virtualno realnost. Maria ne pozna prave ljubezni, vendar po drugi strani ne pozna niti obupa, v njej je nekaj uporniškega, bori se in se ne preda.«
»Zelo mi je všeč način, kako Stephens uporablja govor,« pravi prevajalka Tina Mahkota. »V besedilu ni nobenih opisov prizorišč, didaskalij ali napotkov, kako naj bo nekaj izrečeno, toda skozi pogovore med osebami v podrobnostih razločno odsevajo različna družbena razmerja.« Podobno razmišlja dramaturginja Darja Dominkuš: »Stephens zares dobro piše, a se ne zadovolji zgolj z briljantnimi dialogi, v katerih pokaže izredno občutljivost za vse odtenke našega sveta. V tej razmeroma kratki igri uporabi tudi nadvse raznolike pripovedne postopke, preklaplja med mediji, osebami in tipi pogovorov, skozi njih pa izpiše široko paleto značajev sodobnosti.«
Optimizem, ne tragičnost
»Redko dobiš v roke tako odprto besedilo, ki ponuja toliko različnih možnosti postavitve. Prepričan sem, da ima vsakdo od nas, ki uprizarjamo to igro, nanjo popolnoma svoj pogled, kar je bil eden od razlogov, da sem se ogrel zanjo,« pojasnjuje režiser Kica. »Gre za sveže delo, ki še ni doživelo prav veliko izvedb, zaradi česar je mogoče do njega pristopiti bolj svobodno in neobremenjeno, čeprav v besedilo sicer nismo posegali ali ga krajšali.«
Kot pravi, ga je navdušil nenavadni lik Marie, te »borke z neverjetno domišljijo«. Kot tri glavne teme, ki se prepletajo v besedilu, pa navaja turbokapitalizem, ki ga besedilo »kritizira, ne da bi bilo pri tem levičarsko«, vprašanje življenja in smrti, ki se odraža zlasti v odnosu med mladenko in babico, ter tematiko družine oziroma hrepenenja po njej. »V prvem delu gre za dokaj konvencionalno igro, kjer se ljudje sicer pogovarjajo, toda zaradi odtujenosti med seboj ne komunicirajo zares, v drugem delu pa se intima razpre, vendar skozi pogovore na spletu, torej v anonimnosti, ne pa v pogovoru iz oči v oči. Dialogi so izvrstni, navdušuje me njihova eliptičnost, pri kateri je pomen običajno skrit v ozadju, pod površjem banalnega,« še ugotavlja.
Protagonistko Rio bo odigrala Eva Jesenovec, ki priznava, da jo je ta zahtevni, neobičajni lik sprva delal nekoliko negotovo, vendar ga je sčasoma posvojila. »Stara je osemnajst let, noseča in sama, a četudi ima kup težav, nikakor ni tragična figura, nasprotno, v resnici se za veliko bolj tragične izkažejo vsi tisti, s katerimi prihaja v stik, medtem ko je sama polna življenja in optimizma, neposredna, toda hkrati zelo nežna in odprta. V nekem smislu najbolj zaboli ravno njena svetla energija v sicer precej neznosnem svetu.«
