Ena večjih zadreg slovenskega zdravstva je poleg kadrovskega primanjkljaja tudi pomanjkanje finančnih sredstev. Ob izzivih na področju zdravstva in tudi dolgotrajne oskrbe, ki bodo v prihodnjih letih le še bolj izraziti, je zanimivo, da odgovorni odločevalci vprašanje digitalizacije zdravstva in uporabe sodobnih tehnologij na daljavo v zdravstvu in tudi dolgotrajni oskrbi bolj kot ne zanemarjajo.
V vseh teh letih nismo dobili nacionalne strategije, ki bi definirala in zaobsegla razvejano področje digitalizacije zdravstva in s tehnologijo podprtih zdravstveno-medicinskih storitev na daljavo, posamezni informacijski sistemi med seboj ostajajo še preveč nepovezani, elektronska izmenjava podatkov omejena, projekti pa se prevečkrat začnejo in končajo na ravni pilotnih projektov, ki poniknejo v arhiv po zaključnem datumu projekta. Na tem področju nimamo niti poenotenih izrazov, zato nastaja zmešnjava pri uporabi pojmov, kot so telezdravje, telezdravstvo, teleoskrba, telenega, telemedicina…
Primer: na področju teleoskrbe je na nacionalni ravni ljudem v domačem okolju na voljo le storitev SOS-gumb. Tudi ob nedavni predstavitvi projekta telemedicinske oskrbe kroničnih bolnikov je Peter Pustatičnik iz Telekoma Slovenije opozoril, da na področju teleoskrbe zelo zaostajamo. V tujini storitve teleoskrbe uporablja že več kot deset odstotkov ljudi nad 65. letom starosti, posledično pa tudi ugotavljajo bistveno manj nepotrebnih smrti zaradi padcev. Temu je dodal še nemške podatke s področja telemedicine, ki kažejo, da je mogoče z uvajanjem telemedicine preprečiti približno 12 odstotkov nepotrebnih smrti zaradi kroničnih bolezni. Pri nas študije, ki bi nam dala te podatke, še nimamo, kot pravi Pustatičnik, pa izsledki dosedanjih projektov in študij kažejo, da tudi pri nas številke ne bi bile bistveno drugačne.
Brez meja za pametne telefone
Vse širša uporaba interneta in mobilnih oziroma pametnih telefonov na območju Evropske unije predstavlja velike priložnosti tudi na področju telemedicine in teleoskrbe. Po podatkih evropske komisije iz leta 2016 je kar 79 odstotkov prebivalcev EU v starosti od 16 do 74 let dostopala do interneta prek mobilnega oziroma pametnega telefona. Starost torej ni nujno ovira za uporabo zdravstvenih in medicinskih storitev na daljavo.
Leta 2014 so v državah članicah EU poročali o petih glavnih primerih uporabe medicine na daljavo, in sicer teleradiologiji, teledermatologiji, telekapi, spremljanju bolnikov s sladkorno boleznijo na daljavo in spremljanje bolnikov s kroničnim srčnim popuščanjem na daljavo.
Telekap in teleradiologija
Pri nas nacionalne strategije na področju telemedicine še ni, na ministrstvu za zdravje pravijo, da bodo to področje »naslovili v okviru priprave strategije digitalizacije zdravstva, ki jo bomo pripravili v prihodnjem letu«.
Sicer pa v našem sistemu eZdravja na področju telemedicine poznamo tako storitve teleradiologije kot tudi telekapi, pojasnjujejo na Nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja (NIJZ), nedavno pa so bili predstavljeni tudi rezultati pilotnega projekta spremljanja bolnikov s sladkorno boleznijo in bolnikov z napredovanim srčnim popuščanjem.
Kaj pravzaprav je telekap? Namenjena je obravnavi možganske kapi v centrih, ki strokovnjakov za obravnavo nimajo ali jih ne morejo zagotoviti. Telekap sestavljata videokonferenčna oprema in aplikacija, s katero bolnišnice vzpostavijo povezavo s specialisti na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana, poleg same konference pa se z uporabo infrastrukture teleradiologije izmenjujejo radiološki podatki. Telekap uporablja sedem bolnišnic, v letu 2019 je bilo povprečno 35 vzpostavljenih zvez na mesec v povprečnem trajanju 14 minut, pojasnjujejo na NIJZ.
Teleradiologija pa je rešitev, namenjena izmenjavi radiološke dokumentacije med posameznimi izvajalci zdravstvene dejavnosti, poleg tega omogoča pridobivanje drugega mnenja. »Trenutno je v uporabi predvsem prenos slik. V teleradiologijo je vključenih deset slovenskih splošnih bolnišnic, UKC Ljubljana in Maribor, Klinika Golnik, OB Valdoltra, Onkološki inštitut Ljubljana, projekt DORA in dva zdravstvena domova,« pravijo na NIJZ. Se je pa v letu 2019 uporaba teleradiologije skokovito povečala: od januarja izvedenih 670 prenosov radioloških sklopov do 1900 v oktobru, ob tem je treba vedeti, da posamezen sklop lahko pomeni samo eno sliko, v primeru nekaterih pregledov pa en sklop pomeni nekaj sto slik. Tem prenosom je treba dodati še v okviru telekapi prenesene sklope, pojasnjujejo na inštitutu.
Obetavni rezultati bolnikov s kroničnimi boleznimi
Dobre rezultate je pokazala tudi pilotna študija v okviru projekta Pametni sistem integriranega zdravstva in oskrbe, pri katerem je več partnerjev (Telekom Slovenije, UKC Ljubljana, Klinika Golnik, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Inštitut Antona Trstenjaka, Medicinska fakulteta v Ljubljani in Zdravstveni dom Trebnje) spremljalo bolnike z nekaterimi kroničnimi boleznimi.
Pri projektu je sodelovalo 100 bolnikov s sladkorno boleznijo in povišanim krvnim tlakom iz Zdravstvenega doma Trebnje in 30 bolnikov s srčnim popuščanjem v okviru KO za kardiologijo v UKC Ljubljana, ki čakajo na presaditev.
Prof. dr. Marija Petek Šter iz ZD Trebnje je povedala, da so izkušnje bolnikov pozitivne, poleg tega so pri bolnikih z arterijsko hipertenzijo potrdili, kako doma izmerjene vrednosti krvnega tlaka pomagajo pri odločitvi o nadaljnjem zdravljenju. Pri kar nekaj bolnikih se je med potekanjem projekta izkazalo, da potrebujejo manj zdravil od predpisanih.
Vsakega bolnika, ki je privolil v sodelovanje, so najprej poučili in usposobili za uporabo elektronske opreme, potem je bolnik na osnovi predvidenega protokola vrednosti meritev poročal v sistem, je pojasnila Petek-Šterova. Medicinska sestra je vrednosti preverila in glede na protokol sporočila, da je vse v redu. Če ni bilo, je bolnik prejel manjše modifikacije, v primeru večjih odstopanj pa je bolnika napotila k zdravniku.
Srčno popuščanje je ena večjih zdravstvenih težav, ki bo v prihodnje le še večja, saj bo bolnikov vedno več, je povedal prof. dr. Bojan Vrtovec z oddelka za napredovalo srčno popuščanje. To so bolniki, ki veliko časa preživijo v bolnišnicah, kar se odraža tudi v visokih stroških. Rezultati projekta so tudi pri teh bolnikih zelo pozitivni in so pokazali na manj obiskov v ambulantah, na urgenci in manj hospitalizacij – število je manjše za približno 20 odstotkov. Poleg tega so skrajšali tudi ležalno dobo, izboljšali terapijo in laboratorijske parametre. Prof. dr. Vrtovec je izrazil upanje, da bodo v UKC lahko projekt nadaljevali.
Pa je to upanje upravičeno? Peter Pustatičnik, vodja projekta iz Telekoma Slovenije, je povedal, da so projekt začeli avgusta 2016, končali pa so ga letos s klinično študijo in izdelavo strategije, kako bi za pet kroničnih bolezni (sladkorna bolezen, srčno popuščanje, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), astma in hipertenzija) v Sloveniji uvedli telemedicinske storitve. Strategija uvajanja telemedicine je še v obravnavi na ministrstvu za zdravje, kot pa je Pustatičnik še dodal, računajo na to, da bi bila s postopnim uvajanjem telemedicine prihodnje leto zagotovljena sredstva za od 500 do 1500 bolnikov. Ocena stroškov je odvisna od posameznega bolnika. »Na ministrstvo smo podali strategijo in predlog širitve projekta do leta 2023, ko bi zajeli približno 20.000 ljudi, pri tem pa smo uporabili izkušnje iz tujih držav,« je povedal Pustatičnik.
Kaj pa pravijo na ministrstvu? Da so po septembrski predstavitvi projekta širitve storitev integrirane oskrbe in zdravja na daljavo, ki bi zaobjel nacionalno raven, zahtevali dodatna poročila. V začetku novembra so prejeli preliminarno analizo telemedicinske obravnave kroničnih bolezni. Dokončnega stališča še niso izoblikovali, ker še nimajo na voljo vseh podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) za izračun ekonomskega učinka.
