Časi v britanskem parlamentu so se po volitvah dramatično spremenili, saj ima Johnsonova konservativna stranka v njem superudobno večino 80 poslancev, s katero lahko bolj ali manj naredi, kar hoče (ne samo z brexitom). To je pokazalo tako imenovano drugo branje zakonskega predloga o britanskem odhodu iz EU, ki ga je vlada sestavila na podlagi Johnsonovega sporazuma z EU. Glasovanje je prineslo velik načelni da za brexit oziroma odhod konec januarja, kar ni bilo niti malo presenetljivo, ne samo zato, ker imajo konservativci v parlamentu tako veliko večino, ampak tudi zato, ker so morali vsi poslanski kandidati konservativne stranke pred volitvami tako rekoč priseči na brexit.
Tudi Johnsona niso vsi ubogali
Kljub temu očitno niso vsi konservativni poslanci glasovali za odhod. V novem parlamentu imajo konservativci 365 od 650 poslancev. Za odhod je glasovalo 358 poslancev, proti 234. Ker niso vsi poslanci opozicijske laburistične stranke »ubogali« odhajajočega vodje Jeremyja Corbyna, ki je zahteval, da glasujejo proti (šest jih je glasovalo za, 25 se jih je glasovanja vzdržalo, ena poslanka, novinka, pa pravi, da ga je zamudila), in ker proti niso glasovali vsaj še štirje poslanci drugih strank, matematika pove, da konservativci niso glasovali s pričakovano stoodstotno disciplino oziroma da zakona ni podprlo najmanj trinajst konservativnih poslancev. Tudi majhen del opozicije je pomagal Johnsonu, kot je dejal, narediti korak bliže »dokončanju brexita«.
Premierju gre še vedno na smeh
Nič še vedno ne more odpraviti večnega nasmeha na obrazu premierja Borisa Johnsona, ki se mu smeje, kot da še vedno ne bi povsem verjel, kaj se je zgodilo na minulih volitvah. Mnogim ne gre na smeh. Novi parlament ni samo načelno potrdil britanski odhod iz EU, ampak z veliko večino sprejel tudi zelo tesen rok za nadaljevanje razprave o brexitskem ključnem zakonskem predlogu ter vrsti že vloženih in še pričakovanih dopolnil. Poslanci so že odšli na božično-novoletne počitnice, s katerih se vrnejo 7. januarja. Za dokončanje razprave bodo imeli na voljo samo dva dni oziroma 16 ur. Devetega januarja naj bi poslanska zbornica dokončno »blagoslovila« brexit (z 31. januarjem 2020), ki se bo nato preselil še v lordsko zbornico, kjer utegne priti do manjših zapletov, saj konservativci v njej nimajo večine. Vendar nihče ne pričakuje, da se bodo lordi uprli odhodu, sicer pa gre bolj za akademsko soglasje, saj bi lahko Johnson lorde v skrajni sili tudi ignoriral. Na koncu mora to, kar bo sprejel britanski parlament, ratificirati še evropski parlament.
»Tega zakonskega predloga na tem razpotju zgodovine našega naroda ne smemo videti kot zmage ene stranke nad drugo ali ene frakcije nad drugo. To je čas, da se premaknemo naprej in zavržemo stare razprave o odhodu in ostajanju,« je Boris Johnson dejal za popotnico razpravi in glasovanju. Dejal je tudi, da zakonski predlog prinaša obvezo, da se mora prehodno obdobje končati 31. decembra 2020, brez možnosti podaljšanja. Enajst mesecev je za sklenitev sporazuma o bodočih trgovinskih in drugih odnosih med Britanijo in EU zelo malo. Po ocenah v EU premalo.
Brexitsko premirje, miru še ni
Če je soditi po današnji razpravi, je na Otoku po volitvah nastopilo prej brexitsko premirje kot mir. Laburistična opozicija še vedno trdi, da je Johnsonov brexit grozen, da obstaja boljša in bolj poštena pot iz EU (Jeremy Corbyn) in da ima mandat za brexit, ne pa za slab brexit. Opozicija je ogorčena tudi zato, ker je Johnson iz zakonskega predloga odstranil člen o zaščiti delavskih pravic po brexitu. Vsi kandidati za novega vodjo laburistov so glasovali proti zakonu. Škotska ga noče, hoče pa, že prihodnje leto, nov referendum o neodvisnosti, ki pa ga Johnson odločno zavrača. Uradni brexit se bo zgodil 31. januarja, nikomur pa se še vedno ne sanja, kakšen bo na koncu prehodnega obdobja. Po črki Johnsonovega brexitskega sporazuma bi prehodno obdobje lahko podaljšali za dve leti. Ko je Johnson predlogu zakona o odhodu iz EU dodal prepoved podaljšanja prehodnega obdobja po 31. decembru 2020, je obnovil možnost nesporazumnega trdega brexita in sprožil vik in krik. Obenem je pokazal, da je – kljub leporečju, kako brexitska volilna zmaga ne pripada nobeni stranki niti nobeni frakciji katere koli stranke – zastavonoša trde desne frakcije v konservativni stranki, ki mu je pomagala na oblast in si v resnici želi nesporazumnega brexita. Upanja nekaterih, da se bo Johnson po volilni zmagi brexitsko zmehčal, so hitro splavala po vodi, ki bo še dolgo nemirna zaradi brexitskih prepirov, preden bomo vedeli, kakšen bo.
