Razlika med zmagovalci in poraženci nedavnih britanskih parlamentarnih volitev ne bi mogla biti večja. Složnim konservativcem, ki sta jim brexit in Boris Johnson prinesla kar 80 poslanskih sedežev večine, gre še vedno na smeh. Kot da še vedno ne bi verjeli, da so zmagali s tako orjaškim naskokom. Johnson se s svojim dekletom Carrie že od četrtka smeje in sonči na karibskem otoku Mustique, kjer bosta pričakala novo leto, in sicer kot gosta nemškega aristokrata, grofa Leopolda von Bismarck-Schönhausna in njegove glamurozne žene Debonnaire. In to v eni od vil, za katero znaša najemnina dobrih 45.000 evrov na teden. Bogati držijo skupaj, milijoni nepremožnih Britancev pa niso glasovali za »svoje« laburiste, ampak za Johnsona in s tem posredno še enkrat za brexit, ki prihaja. Konec januarja papirnati, konec leta pa dejanski.
Sprti in mrki laburisti opravljajo volilno obdukcijo
V laburistični stranki so medtem sprti in mrki še pred odhodom voditelja Jeremyja Corbyna s krmila stranke. Jezno se lotevajo obdukcije poraza, že četrtega zapored in najhujšega po letu 1935. Razhajajo se že o tem, kako globoka naj bi bila obdukcija, a v ozadju je v resnici eno samo vprašanje: naj stranka po Corbynovem odhodu ostane na levi ali naj se premakne v politično sredino? In podvprašanje: je v Britaniji res nemogoče priti na oblast z levičarsko oziroma socialno-demokratsko vizijo družbe? Vpliv brexita na odločanje volilcev na decembrskih volitvah je zameglil odgovora na ti vprašanji, ki pa bosta odločilno vplivali na izbor Corbynovega naslednika, bolj verjetno pa naslednice. Čeprav uradnega »razpisa« za njegov položaj še ni, sta se že prijavila ena kandidatka in en kandidat, pričakujejo pa jih še najmanj pet.
So bili probrexitski volilci neumni?
Prva se je prijavila zunanja ministrica vlade v senci Emily Thornberry, nasprotnica izstopa iz EU in levičarka, ki je bila kritična do Corbynovega neodločnega stališča do brexita. Ne more in ne more pa se otresti očitkov zaradi izjave, v kateri je volilce, ki so glasovali za brexit, razglasila za neumne, čeprav to odločno zanika.
Kot drugi se je nepričakovano za kandidata razglasil Corbynu precej lojalen član vlade v senci Clive Lewis, prav tako levičar. Lewis pravi, da bi se moral Corbyn pred volitvami »boriti za članstvo v EU«. Brexit in Corbyn, pravi, sta dejavnika poraza, a dodaja, da so bili tudi drugi razlogi in da morajo laburisti ugotoviti, zakaj so več kot štiri desetletja vztrajno izgubljali glasove v »svojih« delih države, čeprav so ti vztrajno nazadovali zaradi konservativnih vlad.
Corbynova izbranka nakazala kandidaturo
Za Corbynovo naslednico se je za zdaj še neuradno prijavila tudi Rebecca Long-Bailey, prav tako levičarka, ki domnevno uživa podporo Corbyna. Kandidaturo je nakazala z mnenjskim prispevkom v levičarskem Guardianu, v katerem je poudarila, da se je rodila leta 1979, ko je izvolitev konservativke Margaret Thatcher prinesla »napad na naše delavske skupnosti«. »Odraščala sem v času, ko so moj oče in njegovi prijatelji izgubljali službe in so bili ljudje prisiljeni prodajati dediščino, da so nahranili otroke. Zdaj sem se kot poslanka na lastne oči prepričala, kako zelo uničujoče so bile posledice konservativnih vlad za okrožja, kakršno je moje.« Vseeno so na volitvah v mnogih tradicionalno laburističnih volilnih okrožjih zmagali konservativci. Rebecca Long-Bailey je za volilni poraz delno okrivila Corbynov pristop do brexita, ker je obljubljal nov, že tretji izstopni dogovor z EU in zatem razpis referenduma. Kot drugi razlog je navedla (ne)zaupanje. »Ne moremo kriviti samo brexita. Priznati moramo, da ne pomaga, da imaš pravo rešitev, če ljudje ne verjamejo, da jo lahko izpelješ.«
Dva na stavnicah izenačena favorita
Med zelo verjetnimi kandidati za prihodnjega vodjo stranke je tudi mednarodno najbolj znan politično sredinski minister za brexit v laburistični vladi v senci sir Keir Starmer, ki je bil proti brexitu. Njega in Rebecco Long-Bailey imajo na stavnicah za izenačena favorita za laburistično krmilo. Predvsem zato, ker morajo kandidati zbrati podpise desetih odstotkov laburističnih poslancev (kar je zdaj 21 poslancev) ter petih odstotkov članov laburistične stranke ali petih odstotkov glasov z laburisti povezanih sindikatov. Njima bo to brez težav uspelo, za druge pa bo naloga mnogo težja.
