Tinček je s starši odšel na izlet. Obiskali so tudi Grahovo in Tinček je na spomeniku padlim domobrancem prebral posvetilo, ki se mu je zdelo nelogično. Na spomeniku domobrance imenujejo slovenska narodna vojska. Prisluhnil je pogovoru odraslih in izvedel, da sta bila v tej slovenski narodni vojski tudi dva nemška oficirja. »Ali sta bila ujetnika?« je vprašal eden. »Ne, poveljevala sta,« je rekel drugi. In vsi so padli za domovino. Vsak za svojo.
Čeprav ni razumel, kako da sta nemška oficirja služila v slovenski narodni vojski, je zdaj razumel zgodbo, ki jo je slišal pred časom. Zapomnil si jo je dobesedno: »Med okupacijo je nemška vojska na svojem pohodu šla skozi Grahovo. Kmalu zatem so prišli tudi vojaki slovenske narodne vojske. Vaščani so jim sporočili, da so Nemci ravnokar odšli iz kraja in, če pohitijo, jih lahko dohitijo. Ker vojaki slovenske narodne vojske niso kazali zanimanja, da bi Nemce preganjali, so jih začudeni vaščani povprašali, zakaj ne napadejo okupatorja in ali nič ne sovražijo Nemce. 'Seveda jih sovražimo,' so rekli vojaki. 'Jih sovražite, ker so zasedli našo domovino, izseljujejo Slovence v Srbijo, pošiljajo naše ljudi v zapore in taborišča, požigajo domačije in tudi cele vasi, streljajo talce?' 'Ne, ne zato.' 'Zakaj jih pa potem sovražite?' so hoteli izvedeti vaščani. 'Ti prekleti Nemci niso poravnali naše plače za prejšnji mesec. Kaj mislijo, da se bomo zastonj borili proti partizanom?' so odgovorili vojaki.«
In Tinček je dojel, da je življenje res polno absurdov. Sedanji prebivalci Grahovega so priča absurdu, da imajo pomnika dveh nasprotujočih se vojska. »Pravici« je zadoščeno, saj ima vsaka slovenska narodna vojska svoj spomenik. Ali sta si jih res obe zaslužili?
Zdaj Tinček trpi, saj se boji, da ni dovolj pameten, da bi razumel razkol med Slovenci, ki se ne morejo odločiti, katera slovenska narodna vojska je pregnala okupatorja, katera pa je bežala z njim. Je pa dovolj pameten, da ve, v kateri slovenski narodni vojski bi se borili današnji protestni »domoljubi«, ki pa se sicer zdaj zbirajo pod slovensko in ne nemško zastavo. Razume pa tudi, zakaj nas od tedaj ni napadla nobena tuja vojska. Kdo bi si upal napadati državo, ki ima dve »narodni vojski«?
Posledice takega ravnanja z našo vojsko se pri nas čutijo še danes. Tudi zdaj za obubožano slovensko narodno vojsko primanjkuje finančnih sredstev in denarja za spodobne plače. O, ti skopuški Nemci!
Toni Jurjec Brezovica pri Ljubljani
