Tehnika, ki se brusi skozi tehnične vaje, etude, je temelj, je osnova vsakdanjega dela glasbenika. Vsekakor je ne vidim kot del ločenega, oddaljenega poglavja, vedno je v kontekstu drugih potreb – glasbenih, ekspresivnih, muzikalnih. Pravijo, da pri igranju obstajajo določeni tehnični problemi, večinoma pa jih ni, vse skupaj je bolj povezano z zvokom, občutki. Tehnika igranja je pomensko zelo široko polje, ni samo mehanika, in je zgolj del znanja, kako pristopiti k inštrumentu, kako se ga dotikati.
Eden od »tehničnih« pojmov je tudi vaja. Je je kdaj dovolj?Vedno je treba vaditi, temu nikoli ne sme biti konca. Ko nehaš vaditi, pomeni, da si obstal v razvoju. Vaditi pomeni resnično se poglabljati v glasbo. Lahko se naučiš vaditi celo brez inštrumenta, kar je tudi zelo koristno, ker lahko medtem, ko bereš partituro, slišiš glasbo in zvoke v glavi. Na tak način si lahko predstavljaš več možnih interpretacij, nič te ne ovira – ne inštrument ne človek, recimo učitelj. Imaš neposreden stik s skladateljem.
Pri vas so nedvomno na delu tudi geni, tako vaša mama kot oče sta namreč pianista.Najprej me je poučevala mama, potem še oče. To, da sta glasbenika, da razmišljata kot pianista, je imelo nedvomno pomembno vlogo v mojem življenju, drugače zagotovo ne bi bil tukaj, kjer sem. Zdaj sem sicer že nekaj let na svojem, skušam raziskovati tudi druge poti, ne samo kot pianist oziroma inštrumentalist, ampak me zanima tudi, kako razmišljata dirigent in skladatelj, rad bi razširil svoje vedenje. Skladatelji, ki jih igramo, pogosto niso bili samo pianisti. Morda so bili Rahmaninov, Chopin, Skrjabin, Prokofjev, Liszt res bolj usmerjeni v pianizem, toda vsa nemška šola in nekateri drugi skladatelji, recimo Čajkovski in kar nekaj Francozov, so videli tudi prek zvoka klavirja.
Kaj pomeni za mladega pianista, če ga opazi prva dama pianizma Martha Argerich? Vas je opazila leta 2015, ko ste zmagali na tekmovanju Hamamatsu na Japonskem.V francoščini je izrekla nekaj v smislu »fantastično«. (Smeh.) To, da te opazi Martha Argerich, je potrdilo, da ne delaš brez smisla. V pianističnem svetu je zelo težko najti neko smer in se vanjo potem poglabljati, ne da bi izgubil identiteto. Že pred tem sem dobil mednarodne nagrade, ki pa niso pustile tolikšnega pečata kot ravno ta nagrada. Po zmagi na Japonskem se je zame vse spremenilo, počutil sem se drugače, tudi notranje.
Kaj vam bo prinesla umetniška rezidenca, ki vam jo je letos omogočil BBC?To je bil moj drugi veliki korak, tokrat v Evropi, kjer sem doma, in je zame tudi zato zelo pomemben. Takšno priznanje mi lahko odpre vrata na številne odre in v orkestre, ne samo v Angliji, ampak tudi v mednarodnem prostoru.
Kaj je po vašem mnenju virtuoznost, je zrelost, premik v glavi?Vse je prepleteno, menim celo, da ima posameznik virtuoznost prirojeno, saj je zelo povezana s temperamentom, čustvovanjem, tudi tveganjem. Jo je pa treba potem razvijati. Zdi se mi, da je bolj prisotna v slovanskem kot recimo germanskem prostoru. Beethoven, Brahms in Bach niso pretirano razmišljali o virtuoznosti oziroma so jo pojmovali drugače kot ruski in francoski skladatelji. Virtuoznost je zame nekakšen občutek svobode pri inštrumentu in to je nekaj mističnega. Ne ukvarjaš se več le z notami in klavirjem, ampak dosežeš raven, da dejansko lahko delaš vse, kar hočeš – z zvokom, tempom igranja, močjo.
Označujejo vas za predstavnika »modernega evropskega pianizma«. O kakšnih trendih je govor?»Moderni« pianizem je v zgodovini vedno imel struje, ki so raziskovale, in struje, ki so se naslanjale na tradicijo. Pianisti, ki danes sodijo v srednjo generacijo, so bili bolj usmerjeni v informirane interpretacije, zanje je bilo pomembno, kakšne prakse so veljale nekoč. Medtem ko nova generacija, ki ta hip goji moderni pianizem, išče tudi v obratno smer – torej ne samo, da raziskujemo dejstva, ampak puščamo nekaj prostora tudi za človeško, emocije, občutke, spontanosti.
V sredo vas pričakujemo v srebrnem abonmaju. Kako ste si zamislili program?Zame je ta nastop zelo pomemben, prvič igram v srebrnem abonmaju, ki je za recitale najprestižnejši. V prvem delu se bom osredotočil le na figuro skladatelja Liszta, to bo dramatično-lirično usmerjen del programa, v drugem delu pa raziskujem zvezo med tonalnostmi v treh skladbah v Fis-duru – v impresionistični Chopinovi Barkaroli, ezoteričnih Skrjabinovih Dveh poemah ter religioznem Messiaenovem Poljubu deteta Jezusa. Hočem izpostaviti posebno klavirsko in zvokovno barvo ter občutke mističnega. Program končam z Bartókovo suito Na prostem, v kateri se na neki način združijo v celoto delčki iz vseh skladb s programa. Program bom ponovil še v Parizu in Münchnu.
