Skladbo mi je naročil Gal Faganel, ki živi v Koloradu in je profesor violončela in komorne igre na tamkajšnji univerzi UNC v Greeleyju. Njegov klavirski trio je specializiran za izvedbe novih skladb in prvič so dobili priložnost, da nastopijo v Carnegie Hall. Ker sta v zasedbi še Poljak in Američan, sta tudi onadva naročila noviteti iz svoje domovine. Faganelu je všeč moja glasba, sodelujeva že 22 let, med drugim sva posnela mojo Sonato za violončelo in klavir. Za skladbo ameriškega avtorja je bil razpisan natečaj, na katerega je bilo prijavljenih kar 120 del.
Kako ste zgradili skladbo Belmont Piano Trio?Za zasedbo klavirski trio sem pisal prvič. Moj stil komponiranja se skozi leta spreminja, v tej skladbi pa se mi je zložilo vse, česar sem se doslej naučil. Težko je iznajti nekaj novega, a sem kljub temu zelo zadovoljen. Skladba je v izziv tudi izvajalcem, na trenutke zadiši po jazzu in irski ljudski glasbi, drugače pa je zmes različnih zvočnih svetov. Po premieri bom skladbo izdal pri svoji založbi.
Izdajate v samozaložbi, vaše skladbe pa izdajajo tudi tuje založbe, in to zelo odmevno.Moje skladbe izdajajo nemška založba Edition Kossack, ameriška založba ALRY in angleška založba Kraljevega združenja glasbenih šol – ABRSM. Slednji so moje skladbe že drugič zapovrstjo uvrstili v svoj učni načrt, ki se izvaja v 90 državah po svetu. Raziskava je pokazala, da so na izpitnih nastopih učencev med najbolj popularnimi. Na seznamu so tri skladbe za flavto; iz zbirke Flavta se igra, ki sva jo leta 2004 ustvarila s soprogo flavtistko Ano Kavčič Pucihar, so vzeli dve skladbi, eno pa so mi naročili na novo. Tako sem napisal Moonlit Blue za flavto in klavir. Večkrat naju vabijo kot predavatelja na konference v Veliko Britanijo.
Za tujino v glavnem pišem po naročilu. Konkretno pri ABRSM odkupijo avtorske pravice avtorjev skladb, ki jih objavijo v svojih knjigah, in če si član njihovega združenja, ti pripadajo še tantieme na fotokopiranje not. V Angliji je fotokopiranje, tako kot pri nas, po zakonu prepovedano, pod določenimi pogoji pa šole to lahko počnejo. Ko sem v ZDA delal s študenti, so imeli vsi originalne note, medtem ko imajo na naši akademiji študentje v glavnem fotokopije.
Štiri vaše notne izdaje so zmagale na ameriškem tekmovanju NFA. Za kakšno tekmovanje gre?To je tekmovanje ameriškega flavtističnega združenja, na katerega pridejo flavtisti z vsega sveta. Vsako leto objavijo tudi razpis za novo izdane skladbe preteklega leta in lahko se prijavi založba ali samozaložnik. Učbenik Fluting Stars, ki sva ga napisala z Ano, je v kategoriji učbenikov za flavto v mednarodni konkurenci pred dvema letoma zmagal. Takrat sem se prijavil tudi kot samozaložnik in v kategoriji skladb za profesionalne glasbenike zmagal z Rituals za flavto in klavir. Letos pa je zmagala še moja skladba Full Moon Trio za flavto, violončelo in klavir.
Kako to, da niste član Društva slovenskih skladateljev?Niso me sprejeli, kar je zanimiva zgodba. Po izobrazbi sem pianist in ne skladatelj, zato niti nisem pričakoval članstva. A me je pred petimi leti povabil njihov tajnik. »Toliko tvojih skladb se izvaja in imamo včasih težave, ker nisi naš član,« je rekel in sem se prijavil. Menda je bila potem polovica skladateljev za to, da me sprejmejo medse, polovica proti, kakšni kriteriji so veljali, pa ne vem.
Kako je treba pisati za otroke, da jih glasba pritegne?Otrok, ki jih danes sicer čedalje težje spravimo k inštrumentu, ne smeš podcenjevati. Želijo si resnih skladb, z določenimi tehničnimi izzivi, a ne preveč, po mojih izkušnjah pa pomaga, če je v ozadju zgodba. Imata jo zbirki Flavta se igra in Lunina čarobna flavtica, kjer so zraven tudi odlične ilustracije, glasba s čustvi, in to jih tako pritegne, da se jih hočejo naučiti. Otroci imajo najraje hitre skladbe z zanimivimi ritmi, sam se rad poigram z jazzovskimi, vse skupaj pa mora biti podkrepljeno še z bogato harmonijo. Ker sem pianist, improvizator in korepetitor, vem, kako nekaj napisati za klavir, da bo dobro zvenelo in da se korepetitorji po svetu ne mučijo preveč, kar se sicer rado dogaja.
Vrsto let ste bili korepetitor za Akademiji za glasbo v Ljubljani. Je ta poklic dovolj ustvarjalen ali je treba za dušo zraven početi še kaj, recimo skladati?Na akademiji sem bil korepetitor osemnajst let in to je zelo zahteven poklic. Preigrati je bilo treba ogromno literature, dolgih koncertov, nihče ne vpraša, ali ti je določena skladba sploh všeč. Odigrati moraš čim boljše in čim bolj spodbudno za študenta, ki igra s tabo. Pri meni sta se pojavili dve težavi: zaradi prekomernega igranja sem imel težave z vnetimi tetivami na rokah, ko pa smo se z družino vrnili iz Amerike, v tem početju nisem več našel ustvarjalnega izziva. Žena je v ZDA dobila Fulbrightovo štipendijo za poučevanje svoje metode dela z najmlajšimi flavtisti in za ameriško priredbo najinega učbenika Igramo se flavto na Boise State University. Tudi sam sem se vključil v proces dela na univerzi in po tej izkušnji nisem več mogel dihati po starem.
Letos ste napisali tudi glasbeno pravljico Glej Larsa z Marsa.Na premieri v Kamniku je bil odziv izjemen, konec novembra pa sledi še 15 ponovitev v Škofji Loki in Kamniku. V koreografiji Ane Trojnar sodeluje kar 83 otrok, učencev baletnega oddelka. Na odru pa imamo celo raketo, ki se dvigne v nebo.
