V novi generaciji pianistov nedvomno izstopa Nejc Kamplet, Mariborčan, ki se je rodil v glasbeni družini: oče je skladatelj, mama flavtistka, tudi mlajši brat Adam gre po njegovih stopinjah.
»Doma nikoli nisem čutil prisile, da moram vaditi, imel sem veliko časa za prijatelje, mi je pa mama res rekla, naj najprej vadim, kar imam, in potem grem na igrišče. Tako sem pridobil disciplino, brez katere ne bi mogel uspeti,« ugotavlja Nejc Kamplet zdaj. »Pri glasbenikih je nevarnost, da zapadejo zgolj v vadbo. Popolne koncentracije si sposoben kakšnih pet ur na dan, preostali čas je bolje porabiti za branje knjig, sproščanje, hobije, družbo. Biti od jutra do večera v neki skladbi je enolično. Ta enoličnost se potem izrazi tudi v interpretaciji, poslušalcev ne pritegne enako.«
Sam si delo razporedi pestreje, vadi več skladb hkrati, a le, če čuti zagon. Trenutno se pripravlja na 10. tekmovanje Hamamatsu, ki bo novembra na Japonskem, s štirimi etapami, ki velja za eno najzahtevnejših tekmovanj, a zaradi vročine en dan na teden ne vadi.
Po izkušnje v tujino
Že avgusta bo drugače, odhaja na mojstrske tečaje k trem profesorjem. Na poletno šolo na Mozarteum v Salzburg gre k izraelskemu pianistu Arieju Vardiju. »Osebno ga še ne poznam, je pa član mnogih žirij na tekmovanjih in vem, da so njegovi učenci eni najbolj priznanih koncertnih pianistov. Zanima me njegovo mnenje glede moje igre.«
Na poletni šoli MusicAlp International Academy of Music v francoskem Tignesu, kamor pridejo profesorji z vsega sveta, pa je izbral dva. Daejin Kim je južnokorejski pianist, tudi dirigent, kot žiranta ga je spoznal pred dvema letoma na tekmovanju v Ettlingenu (takrat je dosegel drugo mesto), lani pa je bil pri njem že na tečaju. Tretji profesor bo francoski pianist Jacques Rouvier. »Izkušnje starejših pianistov me zelo zanimajo, saj se klavirja učiš vse življenje. V umetnosti lahko uživaš do neskončnosti.«
Njegova najprestižnejša zmaga je bila pred dvema letoma na tekmovanju Euregio, ki sodi pod patronat fundacije Alink-Argerich, ki jo je slavna pianistka Martha Argerich ustanovila skupaj z menedžerjem Gustavom Alinkom. Po pred kratkim osvojeni prvi nagradi na tekmovanju Forum per Tasti na Slovaškem ga zdaj čaka nastop s tamkajšnjim simfoničnim orkestrom, te dni se je vrnil tudi z 9. mednarodnega newyorškega klavirskega tekmovanja, kjer je zasedel tretje mesto v solistični kategoriji in drugo mesto v kategoriji štiriročno. »Spet je šlo za izjemno izkušnjo, z določenih tekmovanj se vrneš drug človek.«
Dozorevanje po korakih
Počasi oblikuje svoj »pianistični pogled«, kajti »profesorji te učijo samo, na kakšen način lahko izražaš stvari, imajo svoje mnenje, vendar moraš to, kar želiš povedati, najti sam«. Veliko se nauči tudi s poslušanjem. »Preko posnetkov na youtubu res ne moreš začutiti atmosfere, kot bi jo na koncertu v živo, zvok ima drugačno energijo, lahko pa prepoznaš interpretacije pianista in slišiš njegove ideje.«
Ne mara elitističnega pogleda na umetnost, dostopna bi morala biti vsakemu. Ni mu vseeno, da se ponekod »ne išče več toliko igre, ampak napake. S tem se ne spodbuja individualne umetniške ustvarjalnosti, ampak se jo zatira. Še pred časom se glasbeniki niso toliko obremenjevali, če so storili tehnično napako.«
Življenje v skladbah
Nekatere skladatelje ima raje, zato jih posluša več, posledično pa jih tudi bolje razume. »Najnaravneje se počutim, ko igram Beethovnove skladbe. Dolgo časa sem na primer potreboval, da sem odigral Chopina tako, kot sem si zamislil, saj je tehnično izjemno zahteven. Tehnično in virtuozno sta zahtevna tudi Liszt in Rahmaninov, ki sta mi ravno tako blizu.«
Ta hip med drugim vadi niz petih solističnih skladb za klavir Béle Bartóka Out of Doors, ki mu je postal všeč šele sčasoma. »To postopno razgrinjanje skladb dela glasbo živo. Eno skladbo lahko igraš neštetokrat, pa se je ne naveličaš. Kot se morda ne naveličaš neke slike na steni, četudi jo gledaš vsak dan. Z Lisztovo skladbo Mephistov valček sem na primer nastopil že več kot štiridesetkrat. Vsakič je drugače.« Študira tudi Chopinov Koncert št. 1 v e-molu, ki ga bo igral januarja v simfoničnem ciklu SNG Maribor. Dokler se prvega stavka ni naučil na pamet, ga je igral drugače kot zdaj. »Tudi če skladbo že znam, bo moja interpretacija vsak dan nekoliko drugačna. Glasba zaživi skozi skladatelja, umetniki in poslušalci pa jo ohranjamo pri življenju.«
